Ko se šolsko leto končuje: otrokova stiska pogosto šele pride na površje
Junij je za otroke, mladostnike, starše in pedagoške delavce poseben čas. Šolsko leto se zaključuje, ocene se zapirajo, spričevala so pred vrati, v zraku pa je pričakovanje počitnic. Morda kot starš čutite olajšanje, da bo jutranjega hitenja, domačih nalog, preverjanj znanja in napetih pogovorov o ocenah kmalu manj. Morda kot učitelj, vzgojitelj, svetovalni delavec ali drug strokovni delavec v šoli ob koncu šolskega leta čutite utrujenost, obenem pa razmišljate tudi o otrocih, pri katerih ste v zadnjih tednih opazili izrazitejše znake stiske. Morda se sprašujete, kako bodo preživeli poletje in ali bodo v tem času deležni podpore, ki jo potrebujejo.
Zaključek šolskega leta pogosto prinese razbremenitev, hkrati pa lahko v tem obdobju postane bolj jasno, koliko napetosti se je pri otrocih nabralo skozi leto. Ko se bliža konec pouka, se ne zaključujejo samo testi, spraševanja in ocene. Zaključuje se tudi daljše obdobje napora, prilagajanja, pričakovanj, primerjanja in vztrajanja.
Pri nekaterih otrocih se ob koncu šole pojavi občutek sproščenosti. Pri drugih se šele zdaj pokaže utrujenost, ki se je kopičila mesece. Otrok lahko postane bolj vznemirjen, občutljiv, umaknjen, nemiren ali brezvoljen, stiska pa se lahko kaže tudi kot povečana telesna napetost. Mladostnik v stiski redko neposredno pove, da mu je hudo, pogosteje to zaslišimo med vrsticami: v besedah, da ne zmore, da mu je vseeno, da ga nihče ne razume ali da bi vse pustil. Včasih pa namesto besed začne govoriti telo in to je znak, ki ga ne smemo spregledati.
Raziskave kažejo, da šolski pritisk pri otrocih in mladostnikih ni le kratkoročen stres pred testom. Pogosto gre za daljše doživljanje strahu, da ne bodo uspeli, skrbi glede pričakovanj staršev ter pritiska, da morajo biti v šoli čim boljši. Takšen pritisk je povezan z večjo verjetnostjo za pojav tesnobe in depresivnih simptomov.
Zaključek šolskega leta je pomemben psihološki prehod.
Otrok se v tem obdobju sooča z ocenami, pričakovanji, občutki uspeha ali neuspeha, slovesi, spremembami vsakodnevnega ritma ter vprašanjem, ali je bil dovolj dober.
Spričevalo pokaže ocene, ne pa celotne otrokove zgodbe
Spričevalo ima v šolskem sistemu pomembno mesto, odraža ocene, učni uspeh ter napredek. Ne zajame pa izkušenj, ki se skrivajo za tem: napora, ki ga je otrok vlagal, strahu pred preverjanji znanja, sramu ob primerjanju z vrstniki, težav s koncentracijo ali energije, ki jo je porabil zgolj za to, da je v šoli funkcioniral.
Nekateri otroci ob koncu šolskega leta domov prinesejo zelo dobre ocene, vendar so notranje izčrpani. Mesece so se trudili, prilagajali in izpolnjevali pričakovanja, pri tem pa skrivali, kako težko jim je. Pri drugih je slabši učni uspeh lahko odraz različnih, pogosto manj vidnih dejavnikov, kot so tesnoba, težave s pozornostjo, učne težave, obremenjujoče družinske okoliščine, vrstniški konflikti, razvojne stiske ali občutek, da kljub trudu ne zmorejo doseči pričakovanih rezultatov.
Zato je ob zaključku šolskega leta pomembno, da otroka ne vrednotimo zgolj skozi prizmo njegovih ocen. Enako pomembno je razumevanje njegovega celostnega doživljanja: kje se je počutil varno, kje je bil preobremenjen, kaj mu je povzročalo največ skrbi, na katerih področjih je potreboval dodatno podporo ter s kakšnimi občutki vstopa v počitniško obdobje.
Če ste starš, je to lahko priložnost za pogovor, ki ni usmerjen zgolj v učni uspeh, trud in morebitno popravljanje ocen, temveč tudi v otrokovo subjektivno doživljanje. Če delate v šolstvu, je zaključek leta lahko pomemben trenutek za refleksijo, kateri učenci so v tem obdobju potrebovali več podpore, kateri so stisko izražali skozi vedenje, kateri skozi umik in kateri skozi telesne znake.
Ko otrok reče ali pokaže, da ne zmore več
Ko otrok ali mladostnik reče, da ne zmore več, gre pogosto za izraz notranje preplavljenosti. To lahko kaže na to, da nima več zadostnih psihičnih kapacitet za uravnavanje strahu, sramu, razočaranja, pričakovanj in konfliktov. Lahko pomeni tudi, da je predolgo vztrajal brez ustrezne opore ali da se je stiska, ki je bila do sedaj bolj prikrita, ob koncu šolskega leta jasneje pokazala.
Nekateri otroci in mladostniki dlje časa ohranjajo navzven funkcionalno prilagojenost. V šolskem okolju še sodelujejo, doma opravijo svoje naloge, pred odraslimi pa dajejo vtis, da gre. Ko pa se obremenitve povečajo ali ko zunanja struktura popusti, se lahko pokaže, da so njihove notranje zmožnosti regulacije že izčrpane.
Takrat se lahko pojavijo jok, izbruhi jeze, odpor do šole, socialni umik, nespečnost, utrujenost, somatski simptomi, kot so glavoboli, bolečine v trebuhu ali slabost, pa tudi panični občutki ali občutek notranje praznine. Nekateri otroci postanejo bolj zahtevni in konfliktni, drugi se umaknejo vase. Oboje je lahko znak, da je otrok dosegel mejo svojih zmogljivosti ter da ne zmore več obvladovati zahtev in pritiska.
Kot starš lahko ob tem hitro začutite nemoč, skrb, jezo ali krivdo. Pojavijo se lahko vprašanja, ali ste kaj spregledali, ali bi bilo treba ukrepati prej, ali ste bili preveč strogi, premalo dosledni ali premalo prisotni. Kot strokovni delavec v šoli lahko začutite podobno težo odgovornosti: kako otroka razumeti, kako se odzvati, kako sodelovati s starši in kdaj vključiti dodatno pomoč.
Otrokova stiska se pogosto ne začne zadnji teden šole.
Ob koncu šolskega leta se lahko bolj jasno izrazi tisto, kar je otrok že dlje časa nosil v sebi: napetost, strah, utrujenost, sram, osamljenost ali občutek, da ni dovolj dober.
Telo pogosto govori namesto besed
Otroci in mladostniki stiske pogosto ne znajo ali ne želijo izraziti neposredno. Verbalizacija čustvenih stanj zahteva določeno stopnjo čustvene zrelosti, varen odnos z odraslim ter dostop do lastnih notranjih doživljanj, vse to pa so zmožnosti, ki se v otroštvu in mladostništvu še razvijajo. Stiska se zato pogosto izrazi posredno, skozi telo, vedenje in odnose.
Ob zaključku šolskega leta se pri otrocih in mladostnikih lahko okrepijo psihosomatske težave: glavoboli, bolečine v trebuhu, slabost, utrujenost, vrtoglavice, napetost, težave z dihanjem, motnje spanja, izguba apetita ali povečan apetit ter panični občutki. Tovrstne težave niso znak izmišljevanja ali pretiravanja. Telo lahko resnično trpi, tudi kadar je izvor stiske povezan s čustvenimi, odnosnimi ali razvojnimi obremenitvami.
Včasih telo pove tisto, česar otrok ni zmožen izraziti z besedami: strah pred razočaranjem staršev, sram ob neuspehu, zaskrbljenost zaradi prehoda v novo šolo, spremembe razreda, počitniške osamljenosti ali napetosti v domačem okolju.
Če pri otroku ob koncu šolskega leta opažate ponavljajoče se telesne težave, kot so glavoboli, bolečine v trebuhu, težave s spanjem ali nenadna utrujenost, jih vzemite resno. Ob vztrajnih ali izrazitih telesnih težavah je smiselno preveriti zdravstvene vzroke, hkrati pa se vprašati, ali telo morda govori tudi o otrokovi čustveni obremenitvi.
Če kot pedagoški delavec opažate, da se telesne težave pri učencih pojavljajo pred ocenjevanji, ob konfliktih, ob prehodih, povečanem pritisku ali v določenih odnosnih situacijah, je to lahko pomemben signal. Že samo prepoznavanje tega prispeva k temu, da je otrok razumljen celostno, ne zgolj skozi vedenje ali učni uspeh.
Vprašanja, ki lahko odprejo prostor za pogovor
- Kdaj se težava pojavi?
- Kaj se takrat dogaja v šoli, doma ali v odnosih?
- Kaj je bilo v zadnjih tednih zate najtežje?
- Kaj bi potreboval, da bi se počutil bolj varno?
- Kako ti lahko pomagamo, ne da bi te dodatno obremenili?
Prehod v počitnice: olajšanje, sprememba ritma in nova vprašanja
Počitnice so za otroka lahko dragocen čas razbremenitve, počitka, igre in ponovnega stika s seboj. Vendar prehod vanje ne prinese vsem otrokom enakega občutka olajšanja. Za nekatere šola predstavlja pomembno strukturo, predvidljivost, stik z vrstniki in občutek pripadnosti. Ko se ta struktura prekine, se lahko pojavi praznina.
Pri otrocih, ki so bili med šolskim letom čustveno zelo obremenjeni, se stiska pogosto pokaže prav v prvih dneh ali tednih po koncu pouka. Ko se tempo upočasni in vsakodnevne zahteve prenehajo, telo in psiha pogosto popustita. Pojavijo se lahko utrujenost, razdražljivost, motnje spanja, socialni umik, pretirana uporaba zaslonov, konflikti v družini ali občutek brezvoljnosti.
Kot starš lahko otroku pri tem prehodu pomagate z vzpostavljanjem predvidljivega dnevnega ritma, jasnimi dogovori glede zaslonov in spanja, spodbujanjem gibanja ter ohranjanja stikov z vrstniki. Pomembno je, da otrok v tem času začuti, da ga vidite celostno, ne zgolj skozi njegove dosežke. Pri otrocih, ki so bili med letom močno obremenjeni, je še posebej pomembno, da počitnice ostanejo prostor razbremenitve in ne nadaljevanje pritiska v drugi obliki.
Kot strokovni delavec v šoli lahko ob zaključku šolskega leta namenite čas refleksiji o tem, kateri otroci so med letom potrebovali več podpore, pri katerih so bili prisotni znaki umikanja ali vedenjske stiske, kje je razred potreboval več varnosti ter kako zagotoviti ustrezno podporo ob začetku novega šolskega leta.
Če ste starš: otrokova stiska potrebuje tudi vašo oporo
Zaključek šolskega leta ne obremeni samo otrok. Tudi starši pogosto nosite veliko utrujenosti. Celo leto usklajujete šolo, službo, družinske obveznosti, popravljanje ocen, sestanke, skrbi za otrokovo prihodnost in vsakodnevne pogovore o nalogah, učenju, telefonu, spanju in odgovornosti.
Ko se otrokova stiska okrepi, se lahko v vas prebudijo skrb, jeza, nemoč, razočaranje ali krivda. Morda se sprašujete, ali ste kaj spregledali, ali ste bili prestrogi, premalo odločni, preveč popustljivi ali premalo prisotni. Takšna vprašanja so razumljiva, vendar so lahko zelo obremenjujoča, kadar z njimi ostajate sami.
Pomembno je razumeti, da otrokova stiska redko izvira iz enega samega dejavnika. Običajno nastane v prepletu otrokovega temperamenta, razvojnega obdobja, odnosov v družini, izkušenj v šoli, vrstniških odnosov, širših pritiskov ter tega, kako zanesljivo ga okolje čustveno podpira. Kot starši niste krivi za vsako otrokovo stisko, vendar imate ključno vlogo pri tem, kako jo bo otrok doživel, kako si jo bo razlagal in ali bo ob njej lahko začutil več varnosti.
Zato je lahko strokovna podpora za starše izjemno dragocena. V psihoterapiji za odrasle dobite prostor, kjer lahko izrazite svojo utrujenost, strahove, občutke krivde, jezo, nemoč ali zaskrbljenost. Ko starši lažje razumete, kaj se dogaja v vas, lažje ostanete v stiku tudi z otrokom. Otrok namreč ne potrebuje popolnega starša, temveč dovolj stabilnega odraslega, ob katerem se lahko počuti slišanega, sprejetega in varnega, tudi kadar se znajde v stiski ali naredi napako.
Včasih je dovolj, da se doma odpre drugačen pogovor. Včasih pomaga, da starši dobite strokovno podporo pri razumevanju otrokovega vedenja ter dejavnikov, ki prispevajo k njegovi stiski. Ponavljajoči se konflikti, otrokovo izražanje stiske skozi telesne simptome ali umik, vztrajanje družinskih vzorcev, ki povzročajo težave, ter občutek, da ne veste več, kako naprej, so lahko razlogi za vključitev v psihoterapijo za odrasle, partnersko ali družinsko psihoterapijo.
Raziskave potrjujejo, da imajo starši pomembno vlogo pri tem, kako se otrok uči uravnavati čustva. Pomembno pri tem je, kako se starš odziva na otrokova čustva, ali jih posluša, jih potrdi in pomaga pri njihovem razumevanju, ter kako uravnava lastna čustva. Zato podpora staršem ni le pomoč odraslim, temveč tudi pomembna podpora otroku.
Podpora staršem ni priznanje neuspeha.
Gre za prostor, kjer lahko bolje razumete lastno doživljanje, otrokove izkušnje ter dinamiko družinskih odnosov. Ko starši pridobite več uvida, notranje opore in zaupanja v svoje starševske zmožnosti, lahko otroku učinkoviteje nudite občutek varnosti, stabilnosti in čustvene podpore.
Če delate v šoli: vedenje je pogosto sporočilo, ne samo težava
Če kot učitelj, vzgojitelj, svetovalni delavec, specialni pedagog ali drug strokovni delavec v šoli ob zaključku šolskega leta opažate več utrujenosti, telesnih težav, nemira, izbruhov, umika ali stisk pri otrocih in mladostnikih, je pomembno, da teh sprememb ne razumete preozko.
Šola je prostor znanja, hkrati pa tudi prostor odnosov, primerjanja, pripadnosti, sramu, uspeha, neuspeha, pričakovanj ter vsakodnevne čustvene regulacije. Otrok v razred prinese svoje razpoloženje, družinsko ozadje, razvojne ranljivosti, pretekle izkušnje in načine, kako se je skozi čas naučil obvladovati stres.
Zato je stiske, ki se pojavijo v šolskem okolju, pogosto smiselno razumeti v luči otrokovega notranjega doživljanja ter odnosov, v katere je vpet. Nemir lahko govori o tesnobi. Umik lahko kaže na sram ali občutek izključenosti. Upor lahko skriva strah pred neuspehom. Pretirana pridnost pa včasih prikriva notranjo napetost in strah pred razočaranjem odraslih.
Otroci in mladostniki potrebujejo predvidljivo okolje, v katerem vedo, kaj se od njih pričakuje. Potrebujejo tudi meje, ki imajo največji učinek takrat, ko so povezane z odnosom, razumevanjem in občutkom varnosti. Pri tem pa tudi vi kot strokovni delavci potrebujete oporo, znanje in prostor za refleksijo.
Podpora pedagoškim delavcem je del skrbi za otroke
Delo v šoli je danes čustveno zahtevno. Pedagoški in svetovalni delavci se srečujete z vse več duševnimi stiskami otrok in mladostnikov, s kompleksnimi družinskimi situacijami, s pritiski staršev, administrativnimi zahtevami, vedenjskimi težavami, kriznimi stanji in lastno utrujenostjo. Zato tudi vi potrebujete prostor za razumevanje, refleksijo in strokovno rast.
Znanje o duševnem zdravju otrok in mladostnikov, psihosomatskih težavah, travmi, čustveni regulaciji, navezanosti, odnosni dinamiki in varnem učnem okolju vam lahko pomaga, da otrokovega vedenja ne razumete preozko. Takšno razumevanje omogoča širši pogled na otrokove težave, saj jih umešča v kontekst odnosov, razvoja in okolja, ter pomaga ohranjati strokovnost tudi v čustveno zahtevnih trenutkih.
Na Sigmund Freud Inštitutu izvajamo strokovna izobraževanja za pedagoške delavce, tudi v okviru sistema KATIS. Namenjena so strokovnim delavcem v vzgoji in izobraževanju, ki želite poglobiti razumevanje otrok in mladostnikov ter pridobiti več opore pri delu z duševnimi stiskami, psihosomatiko, travmo, odnosi, kriznimi stanji in skupinsko dinamiko.
Kdaj je smiselno poiskati strokovno pomoč?
Če kot starš opažate, da otrokova ali mladostnikova stiska traja dlje časa, se stopnjuje ali začne vplivati na vsakodnevno življenje, odnose, šolsko delo, spanje, hranjenje, telesno počutje ali družinsko dinamiko, je smiselno poiskati strokovno pomoč. V takšnih trenutkih pomoč pogosto ne potrebuje samo otrok, temveč tudi vi kot starši, saj ob otrokovi stiski nosite veliko odgovornosti, skrbi in notranje napetosti.
Posebej bodite pozorni, kadar se pri otroku ali mladostniku pojavljajo dolgotrajna žalost, tesnoba, razdražljivost, pogosti glavoboli ali bolečine v trebuhu, motnje spanja, izrazita utrujenost, odpor do šole, umik iz odnosov, močni izbruhi jeze, nenadno poslabšanje učnega uspeha, občutek brezupa ali ponavljajoči se družinski konflikti.
Pomembno je, da se pomoč poišče dovolj zgodaj. Prvi korak je lahko psihološki posvet, kjer skupaj s strokovnjakom razjasnite otrokovo doživljanje, družinsko dinamiko in katero obliko podpore bi bilo najbolj smiselno izbrati. Včasih je smiselna psihoterapija za otroka ali mladostnika, včasih družinska psihoterapija, pogosto pa je zelo dragocena tudi psihoterapija za odrasle oziroma podpora staršem. Ko imate starši prostor, da razumete lastno utrujenost, občutke krivde, nemoči, jeze ali strahu, lahko otroku ponudite več notranje stabilnosti, jasnosti in čustvene varnosti.
Če otrok ali mladostnik govori o samopoškodovanju, smrti ali tem, da ne želi več živeti, je treba ukrepati takoj.
V primeru akutne ogroženosti poiščite nujno pomoč: 112, najbližja urgentna služba ali dežurna psihiatrična služba.
V Ambulanti Sigmund Freud Inštituta nudimo psihoterapijo, psihološko svetovanje in psihološka testiranja za otroke, mladostnike in odrasle v Ljubljani ali na daljavo. Na voljo so tudi oblike pomoči za posameznike, pare in družine.
Kaj lahko kot odrasli naredimo ob koncu šolskega leta?
Starši lahko otroku veliko pomagate že s tem, da si zanj vzamete čas, mu namenite svojo pozornost ter z odprtostjo prisluhnete njegovemu doživljanju. Lahko ga vprašate, kaj nosi s seboj iz tega leta, kaj je bilo zanj najtežje, na kaj je ponosen, česa se veseli in česa ga je morda strah. Pomembno je, da zdržite tudi odgovore, ki niso prijetni, saj otroku pogosto ne manjka rešitev, temveč občutek, da ga nekdo res sliši.
Pomaga, če otrok ob koncu šole ne dobi samo sporočila, kaj bi moral narediti bolje, temveč tudi občutek, da ga vidite v njegovem trudu in naporu. Pri mladostnikih je še posebej pomembno, da spoštujete njihovo potrebo po samostojnosti, hkrati pa ostanete dostopni, jasni in čustveno prisotni.
V družini lahko pomaga miren prehod v počitnice: dovolj spanja, predvidljiv dnevni ritem, dogovori glede zaslonov, čas za gibanje, stik z vrstniki in priložnosti za sprostitev. Pri otrocih, ki so bili med letom zelo obremenjeni, je pomembno, da počitnice ne postanejo samo nadaljevanje pritiska v drugi obliki.
Za učitelje in vzgojitelje je to čas, ko se splača ustaviti in pogledati nazaj: kdo se je spopadal s težavami, kaj je razredu manjkalo, kje so pritiski postali preveliki in kaj bo treba imeti pripravljeno za september.
Ob koncu šolskega leta je za otroka najpomembnejše to, da ga ne doživljamo zgolj skozi njegove ocene.
Otrok potrebuje odrasle, ki ga znajo vprašati, kako je, in ki zmorejo slišati tudi tisto, kar se skriva za utrujenostjo, telesnimi simptomi, umikom ali čustvenimi izbruhi.
Priporočeno branje
- Cosma, A., Stevens, G., Martin, G., Duinhof, E. L., Walsh, S. D., Garcia-Moya, I., Költő, A., Gobina, I., Canale, N., Catunda, C., Inchley, J. in de Looze, M. (2020). Cross-National Time Trends in Adolescent Mental Well-Being From 2002 to 2018 and the Explanatory Role of Schoolwork Pressure. The Journal of adolescent health : official publication of the Society for Adolescent Medicine, 66(6S), S50–S58.
- De Raeymaecker, K. in Dhar, M. (2022). The Influence of Parents on Emotion Regulation in Middle Childhood: A Systematic Review. Children, 9(8), 1200.
- Steare, T., Gutiérrez Muñoz, C., Sullivan, A. in Lewis, G. (2023). The association between academic pressure and adolescent mental health problems: A systematic review. Journal of affective disorders, 339, 302–317.
