Zakaj o duševni stiski molčimo in kako poiskati pomoč

Najprej si rečemo, da bo minilo. Nato, da imajo drugi hujše težave. Potem se na vprašanje "Kako si?" navadimo odgovoriti hitreje, kot sploh utegnemo začutiti, kaj se v nas dogaja: "V redu sem."

Duševna stiska se pogosto ne začne z glasnim zlomom, temveč s tihim krčenjem življenja. Še vedno hodimo v službo, skrbimo za otroke, odgovarjamo na sporočila in izpolnjujemo obveznosti, vendar za vse to porabimo vedno več notranje moči. Manj se veselimo, hitreje se razdražimo, slabše spimo, izogibamo se ljudem ali pa smo med njimi in se kljub temu počutimo povsem sami. Prav to je ena od bolečih posebnosti duševne stiske: navzven je lahko dolgo skoraj nevidna. Človek lahko deluje zbrano in uspešno, medtem ko se znotraj komaj še drži skupaj.

Foto: Liza Summer / Pexels 

Svetovni dan duševnega zdravja, ki ga obeležujemo 10. oktobra, nas leta 2026 nagovarja s temo Lived Experiences Heard: Real Voices, Real Change, kar bi lahko poslovenili kot "Prisluhnimo življenjskim izkušnjam: resnični glasovi, resnične spremembe". Temo je razglasila Svetovna federacija za duševno zdravje, in je hkrati povabilo ljudem v stiski, naj spregovorijo, ter zahteva vsem nam, bližnjim, strokovnjakom, ustanovam in družbi, da se naučimo zares poslušati. Glas sam po sebi namreč še ne prinese spremembe. Sprememba se začne, ko je ta glas slišan in sprejet resno.

O telesni bolečini praviloma govorimo lažje. Povemo, da nas boli hrbet, da imamo vročino ali da smo si poškodovali koleno. Duševna bolečina je drugačna: pogosto je razpršena, težko ulovljiva in prepletena s sramom. Včasih človek niti sam ne ve, kaj natančno se z njim dogaja, ve le, da ne zmore več tako kot prej. Pogosto se namreč oglasi, še preden zanjo najdemo besede, in sicer skozi telo in vedenje, na primer kot nespečnost, pritisk v prsih, glavobol, nemir, utrujenost, izguba zanimanja, težave s koncentracijo ali nenavadna razdražljivost. Človek lahko dolgo govori "samo utrujen sem", ker je to edini opis, ki ga trenutno premore. To ni izmikanje, temveč pogosto prva, še nepopolna oblika razumevanja lastnega doživljanja.

Poleg tega, da za stisko težko najdemo besede, obstaja tudi strah, kaj se bo zgodilo, ko jih najdemo. Strah pred stigmo ni zgolj strah pred tem, kaj bodo rekli drugi. Pogosto postane notranji glas: "To bi vendar morali zmogli sami. Z nami je nekaj narobe. Če povemo, bodo drugi videli, da smo šibki." Tu se stiska in sram nevarno prepleteta. Stiska govori: "Nekaj me boli." Sram pa odgovarja: "Ti si problem." Ko človek to sporočilo ponavlja dovolj dolgo, začne pomoč doživljati kot dokaz osebnega neuspeha namesto kot obliko odgovorne skrbi zase. Raziskave dosledno kažejo, da stigma in samostigma pomembno zmanjšujeta pripravljenost ljudi, da bi poiskali pomoč, še posebej tistim, od katerih okolica pričakuje trdnost: staršem, vodjem, zdravstvenim in drugim pomagajočim delavcem, starejšim ter vsem, ki so se naučili svojo vrednost meriti po tem, koliko prenesejo brez pomoči.

Del tega ozadja sega tudi globlje, v zgodnje odnose. Otrok, ki ob strahu, žalosti ali joku doživi pomiritev in sprejetost, se postopoma uči, da lahko težka čustva deli in da odnos zaradi tega ne bo razpadel. Otrok, ki je ob stiski prezrt, osramočen ali kaznovan, pa se lahko nauči, da je varneje čustva skriti. Naš živčni sistem in naši odnosi hranijo izkušnje o tem, ali bo bližina v ranljivosti varna, zato odrasel človek včasih razumsko ve, da bi mu pogovor koristil, njegovo telo pa se odzove, kakor da je razkritje nevarno.

Nekateri molčijo tudi zato, ker se bojijo, da bodo z izrečenim izgubili nadzor: da bodo dobili diagnozo, da jih bodo drugi začeli obravnavati drugače ali da se bo sprožil proces, na katerega ne bodo več mogli vplivati. Tudi zato mora dobra strokovna pomoč človeku vračati občutek izbire, dostojanstva in soudeleženosti, ne pa mu jemati glasu nad lastnim življenjem.

Ko govorimo o duševnem zdravju, se hitro osredotočimo na posameznika, na njegove misli, čustva, odpornost in načine spoprijemanja. Vse to je pomembno, ni pa vsa zgodba. Na duševno zdravje vplivajo tudi odnosi in življenjske okoliščine: osamljenost, izguba, nasilje, kronična bolezen, skrb za bližnjega, finančna negotovost, diskriminacija, preobremenjenost na delovnem mestu ali dolgotrajno življenje brez občutka varnosti. Svetovna zdravstvena organizacija zato duševno zdravje razume kot kontinuum, ki ga oblikuje preplet osebnih, družinskih, skupnostnih in širših družbenih dejavnikov.

Pomembno je, da stiske ne spremenimo v osebni neuspeh človeka, ki jo doživlja. Vseh težav ni mogoče odpraviti s poglobljenejšim dihanjem, pozitivnimi mislimi ali učinkovitejšim urnikom. Včasih človek potrebuje tudi pomoč pri prepoznavanju, kaj se mora v njegovem okolju ali odnosih spremeniti. Uglašenega psihoterapevta zato zanima predvsem to, kaj se vam je zgodilo, v kakšnih razmerah živite in kaj v tem trenutku potrebujete.

Vsak človek ima pravico do zasebnosti in sam odloča, komu, kdaj in koliko bo povedal. Včasih je začasni umik potreben, da sploh začutimo, kaj se v nas dogaja. Pomembno vprašanje pa je, ali nam molk pomaga ohraniti mejo in dostojanstvo ali nam jemlje možnost podpore. Molk začne postajati nevarno breme, kadar stiska vztraja, se stopnjuje ali se vedno znova vrača, kadar zaradi nje težje spimo, jemo, delamo, študiramo ali skrbimo zase in za druge, kadar se vse bolj umikamo iz odnosov ali skrivamo, koliko napora zahteva vsakdan, kadar nas nič več ne veseli ali se počutimo čustveno otopeli, kadar za pomiritev vse pogosteje posegamo po alkoholu, pomirjevalih ali drugih tveganih vedenjih, ali kadar se pojavljajo občutki brezizhodnosti, misli o smrti, samopoškodovanju ali samomoru. Pri posameznem znaku so pomembni trajanje, intenzivnost, sprememba glede na naše običajno delovanje in predvsem to, koliko nam stiska oži življenje. Ni treba čakati, da postane nevzdržno, saj pomoč ni namenjena samo trenutku zloma.

Kaj torej pomeni biti resnično slišan? Več kot to, da nas nekdo posluša. Ljudje pogosto ne potrebujejo takojšnje razlage ali rešitve, temveč najprej izkušnjo, da lahko svojo resničnost izrazijo, ne da bi jo nekdo zmanjšal, popravil ali prehitro prevedel v diagnozo. Biti slišan pomeni, da druga oseba zmore ostati ob naši izkušnji dovolj dolgo, da se nam ni treba braniti pred njenimi nasveti, in da sliši tudi tisto, kar se skriva pod besedami: strah pred zavrnitvijo, občutek krivde, jezo, osamljenost ali izčrpanost zaradi tega, ker smo morali predolgo delovati, kot da zmoremo.

V psihoterapiji je tak odnos prostor, v katerem lahko človek začne povezovati telesne odzive, čustva, misli, odnose in pretekle izkušnje. Terapevt ne prevzame avtorstva nad klientovo zgodbo. Njegovo strokovno znanje ponuja okvir, človek pa ostaja najpomembnejši poznavalec svojega notranjega sveta, terapevt pa ga na tej poti raziskovanja spremlja. Diagnoza je sicer lahko koristna za razumevanje in načrtovanje zdravljenja, vendar ne sme prekriti osebe: človek ni "anksioznost", "depresija" ali "motnja", je človek z zgodbo, odnosi, viri moči, ranami in možnostmi za spremembo. Prav zato so življenjske izkušnje ljudi tako pomembne tudi pri oblikovanju storitev duševnega zdravja. Sistem, ki ljudi zgolj obravnava, namreč ni enak sistemu, ki jih vključuje, posluša in z njimi soustvarja pomoč.

Spregovoriti ne pomeni povedati vsega vsem. Razkritje ni dolžnost in ranljivost ni predstava za javnost. Pomembno je izbrati osebo, ob kateri se počutimo dovolj varno, ter povedati toliko, kolikor v tistem trenutku zmoremo. Stavek je lahko preprost, na primer "Zadnje čase mi ni dobro in tega ne zmorem več nositi brez pomoči", ali pa "Ne znam še dobro razložiti, kaj se dogaja, vendar opažam, da nisem kot običajno." Prav tako je v redu reči "Ne potrebujem takojšnje rešitve, potrebujem, da me nekaj časa samo poslušaš", ali priznati "Strah me je povedati, ker ne želim, da bi me odslej videli drugače." Če vas je strah, da boste med pogovorom ostali brez besed, si lahko vnaprej zapišete, kaj se je pri vas spremenilo, kako dolgo to traja, kako vpliva na spanje, delo, odnose in vsakodnevne obveznosti, kaj vas trenutno najbolj skrbi, in ali se pojavljajo misli, da ne želite več živeti ali da bi si kaj naredili. Tak zapis lahko preberete, pošljete ali preprosto izročite osebi, s katero se pogovarjate. Tudi to je način, da spregovorite.

Ko nam bližnji pove, da mu ni dobro, nas lahko preplavi želja, da bi ga čim prej pomirili, zato pogosto slišimo stavke "Saj bo", "Misli pozitivno", "Drugi imajo še huje" ali "Moraš biti močan". Vendar ti stavki pogosto zaprejo prav tista vrata, ki jih je človek s težavo odprl. Bolj pomagajo preprosti in iskreni odzivi, denimo "Hvala za zaupanje", "Verjamem ti, da ti je težko" ali vprašanje "Kaj bi ti danes najbolj pomagalo?". Če vas skrbi, da oseba razmišlja o samomoru, jo vprašajte neposredno in mirno, ali razmišlja o samomoru oziroma o tem, da ne želi več živeti. Raziskave kažejo, da takšno vprašanje človeku ne vsadi samomorilnih misli, nasprotno, lahko prinese olajšanje in omogoči, da ocenimo, kako nujna je pomoč. Če oseba pove, da je v neposredni nevarnosti, je ne puščajte same, ne obljubljajte popolne zaupnosti in ne prevzemajte vse odgovornosti nase, temveč vključite nujno strokovno pomoč. Empatija se namreč začne v odnosu, v stiku, v pripravljenosti, da človeka v njegovi stiski ne pustimo samega.

Pomoč je še posebej smiselna, kadar stiska traja več tednov ali se stopnjuje, kadar pomembno vpliva na delo, študij, odnose, starševstvo ali skrb zase, kadar se ponavlja v podobnih življenjskih ali odnosnih situacijah, kadar jo spremljajo panični napadi, huda nespečnost, izguba stika z resničnostjo ali samopoškodovanje, ali kadar preobremeni tudi bližnje, ki ne vedo več, kako pomagati. Prvi korak je lahko pogovor z osebnim zdravnikom, psihologom, psihoterapevtom ali psihiatrom, izbira pa je odvisna od vrste in intenzivnosti težav, saj se oblike pomoči lahko tudi dopolnjujejo. Če ne veste, katera podpora bi bila za vas najprimernejša, je lahko dobra vstopna točka psihološki posvet, namenjen začetni razjasnitvi stiske in skupnemu premisleku o nadaljnjih korakih. V Ambulanti Sigmund Freud Inštituta so na voljo psihološke in psihoterapevtske obravnave za odrasle, otroke, mladostnike, pare in družine.

Pomembna je tudi izkušnja odnosa s strokovnjakom. Dober terapevtski odnos ni tak, v katerem se morate strinjati z vsem, temveč tak, v katerem lahko izrazite tudi dvom, nelagodje ali nestrinjanje. Če se po nekaj srečanjih ne počutite varno ali slišano, je o tem smiselno spregovoriti, včasih pa je upravičeno poiskati drugega strokovnjaka.

Če pa vi ali nekdo v vaši bližini razmišlja o samomoru, ima izdelan načrt, se je samopoškodoval ali obstaja neposredna nevarnost, ne čakajte na redni termin. Pokličite 112 ali poiščite najbližjo nujno medicinsko pomoč, na voljo pa sta vam tudi Klic v duševni stiski na številki 01 520 99 00 vsak dan med 19. in 7. uro, ter Zaupni telefon Samarijan na brezplačni številki 116 123, ki je dosegljiv 24 ur na dan, vse dni v letu. Če je mogoče, naj oseba do prihoda pomoči ne ostane sama.

Duševno zdravje ni stalno stanje in duševna stiska ni osebni poraz. Je del človeškega življenja, ki se lahko pojavi ob izgubi, preobremenitvi, bolezni, osamljenosti, travmi ali tudi takrat, ko navzven ni mogoče pokazati na en sam razlog. Ni treba, da svojo stisko najprej popolnoma razumemo, da bi bili vredni pomoči. Ni treba, da jo izrazimo lepo, mirno ali strokovno. Včasih je dovolj prvi resničen stavek: "Ne vem še, kako naj to povem, vendar mi ni dobro."

Ko je ta stavek sprejet brez sodbe, se zgodi nekaj bistvenega: breme, ki je bilo do tedaj zaprto v enem človeku, prvič postane nekaj, kar je mogoče nositi v odnosu. In prav tam se pogosto začne sprememba, v izkušnji, da nam ga ni več treba nositi povsem sami.

Kaj sploh pomeni duševno zdravje? Svetovna zdravstvena organizacija ga opisuje kot stanje duševnega blagostanja, ki človeku omogoča spoprijemanje z življenjskimi obremenitvami, razvijanje sposobnosti, učenje, delo in prispevanje skupnosti. Duševno zdravje se skozi življenje spreminja in obstaja na kontinuumu.

Ali duševna stiska pomeni, da imam duševno motnjo? Ne nujno. Stiska je lahko razumljiv odziv na izgubo, konflikt, spremembo ali dolgotrajno obremenitev. Če je zelo intenzivna, traja dlje časa ali pomembno ovira vsakdanje življenje, je strokovna ocena koristna, naj pa diagnoza ne bo pogoj, da poiščete pomoč.

Kdaj zadostuje pogovor z bližnjim in kdaj potrebujem strokovnjaka? Varen pogovor z bližnjim je dragocen, vendar ni vedno dovolj. Kadar stiska vztraja, se stopnjuje, se ponavlja ali vpliva na vaše delovanje, je smiselno vključiti strokovno podporo. Bližnji in strokovna pomoč se lahko tudi dopolnjujeta.

Kaj, če nekdo mojega zaupanja ne sprejme z razumevanjem? Neustrezen odziv ene osebe ne pomeni, da vaša stiska ni resnična ali vredna pozornosti. Poskusite se obrniti na nekoga drugega, bližnjega, osebnega zdravnika, psihologa, psihoterapevta ali telefonsko pomoč. Včasih je treba prava vrata poiskati več kot enkrat.

Ali lahko z neposrednim vprašanjem o samomoru stvari poslabšam? Ne. Raziskave ne kažejo, da bi neposredno, mirno vprašanje povečalo samomorilne misli. Pomembno je, da odgovor vzamemo resno ter ob nevarnosti vključimo nujno pomoč.

Bowlby, J. (1988). A secure base: Parent-child attachment and healthy human development. Basic Books.

Clement, S., Schauman, O., Graham, T., Maggioni, F., Evans-Lacko, S., Bezborodovs, N., Morgan, C., Rüsch, N., Brown, J. S. L., & Thornicroft, G. (2015). What is the impact of mental health-related stigma on help-seeking? A systematic review of quantitative and qualitative studies. Psychological Medicine, 45(1), 11-27. https://doi.org/10.1017/S0033291714000129

Corrigan, P. W., Druss, B. G., & Perlick, D. A. (2014). The impact of mental illness stigma on seeking and participating in mental health care. Psychological Science in the Public Interest, 15(2), 37-70. https://doi.org/10.1177/1529100614531398

Dazzi, T., Gribble, R., Wessely, S., & Fear, N. T. (2014). Does asking about suicide and related behaviours induce suicidal ideation? What is the evidence? Psychological Medicine, 44(16), 3361-3363. https://doi.org/10.1017/S0033291714001299

Thornicroft, G., Sunkel, C., Alikhon Aliev, A., Baker, S., Brohan, E., el Chammay, R., Davies, K., Demissie, M., Duncan, J., Fekadu, W., et al. (2022). The Lancet Commission on ending stigma and discrimination in mental health. The Lancet, 400(10361), 1438-1480. https://doi.org/10.1016/S0140-6736(22)01470-2

World Federation for Mental Health. (2026). World Mental Health Day 2026: Announcing this year's theme. https://wfmh.global/news/2026.26-08-11_world-mental-health-day-2026

World Health Organization. (2021). Guidance on community mental health services: Promoting person-centred and rights-based approaches. https://iris.who.int/handle/10665/341648

World Health Organization. (2022). World mental health report: Transforming mental health for all. https://iris.who.int/handle/10665/356119

World Health Organization. (2025). Mental health. https://www.who.int/news-room/fact-sheets/detail/mental-health-strengthening-our-response

Zaupni telefon Samarijan. (2026). Telefon za klic v duševni stiski. https://www.telefon-samarijan.si

Avtorica: doc. dr. Anja Štrukelj Kozina, integrativna psihoterapevtka in supervizorka.