Ko odnos z mamo boli: kako žalovati za tistim, česar nismo dobili

O materinski ljubezni, ki smo jo pogrešali, hrepenenju, ki nas spremlja v odraslost, in poti do
notranje svobode.

Nekatere izgube je težko prepoznati, ker človek, za katerim žalujemo, še vedno živi. Morda ga srečujemo ob družinskih praznikih, se z njim pogovarjamo po telefonu ali zanj skrbimo. Toda nekje globoko v sebi še vedno pogrešamo nekaj, česar v odnosu z njim nismo nikoli zares doživeli. Občutek, da smo sprejeti. Da smo lahko ranljivi, ne da bi se morali bati odziva. Da se lahko naslonimo na nekoga, ki nas bo razumel in ob nas ostal tudi takrat, ko nam je težko. Ko takšna izkušnja manjka v odnosu z mamo, lahko hrepenenje po njej postane ena najvztrajnejših spremljevalk našega življenja. Odrastemo, ustvarimo svoje odnose, postanemo starši, morda zgradimo navzven uspešno in izpolnjeno življenje, del nas pa še vedno čaka. Na priznanje, opravičilo, nežnost ali preprosto zanimanje za to, kako nam je.

Prav o tej posebni, pogosto skriti obliki žalovanja je spregovorila pisateljica Nadja Ebner na prvem literarnem večeru Psihoterapija med vrsticami, ki je potekal na Sigmund Freud Inštitutu. Njena knjiga Kako pokopati mamo, ki je še živa odpira vprašanje, ki presega osebno zgodbo: kako se posloviti od pričakovanja, da bomo nekoč dobili mamo, kakršno smo potrebovali, in kako ob tem ohraniti sebe?

Odnos z mamo je za otroka eden prvih prostorov, v katerih začne spoznavati sebe in svet. Skozi njeno odzivanje postopoma oblikuje občutek, ali so njegove potrebe pomembne, ali so njegova čustva sprejemljiva in ali lahko računa na bližino drugega človeka. Iz številnih drobnih, vsakdanjih izkušenj nastaja notranji občutek varnosti, ki ga otrok pozneje nosi tudi v druge odnose. Nobena mama se ne more vedno odzvati na način, ki ga otrok potrebuje. V vsakem odnosu prihaja do nesporazumov, razočaranj in trenutkov čustvene nedostopnosti. Pomembno je, kaj se dogaja skozi čas: ali otrok ob izkušnjah nerazumevanja doživi tudi ponovno bližino, ali lahko izrazi svoje občutke in ali se v odnosu postopoma utrjuje zaupanje, da njegova stiska za drugega ni preveliko breme.

Kadar je mama dolgotrajno čustveno nedostopna, nepredvidljiva, zasvojena ali tako obremenjena z lastnimi težavami, da za otrokovo doživljanje ostaja malo prostora, se lahko zgodi nekaj bolečega. Otrok začne svoje potrebe prilagajati temu, kar je v odnosu mogoče. Morda postane izjemno priden, ker je takrat mama zadovoljna. Morda se nauči prepoznavati njeno razpoloženje, še preden spregovori. Morda skriva svojo žalost, ker opaža, da zanjo ni prostora, ali pa skuša z dosežki, pomočjo in ustrežljivostjo pridobiti pozornost, ki jo tako zelo potrebuje. Za otroka je pogosto lažje verjeti, da mora sam postati drugačen, kot sprejeti, da mu mama ne zmore dati tistega, po čemer hrepeni. Če je težava v njem, lahko še vedno upa, da bo nekoč našel pravi način, da bo ljubljen. To upanje se lahko ohrani dolgo po tem, ko človek razumsko že razume omejitve svojega odnosa z mamo. Odrasli del njega ve, da je ne more spremeniti, čustveno pa se ob vsakem novem srečanju prebudi staro pričakovanje. Morda bo tokrat drugače. Morda bo končno slišala. Morda bo razumela, koliko bolečine je povzročila. Tako lahko tudi odrasel človek vedno znova vstopa v odnos, iz katerega odhaja prizadet, razočaran ali jezen. Pogosto se ne vrača samo k resnični mami, ampak tudi k možnosti, da bi nekega dne vendarle dobil tisto, kar je kot otrok pogrešal.

Ko izgubimo bližnjega, okolica običajno prepozna našo bolečino. Ob žalovanju za odnosom, ki nikoli ni postal takšen, kot smo ga potrebovali, je drugače. Izguba je manj vidna, pogosto jo težko poimenujemo celo sami. Kako žalovati za nežnostjo, ki je nismo poznali? Za pogovori, ki se niso zgodili? Za občutkom zaščite, ki smo ga zaman iskali? Za mamo, ki je bila telesno navzoča, vendar čustveno pogosto nedosegljiva? 

Takšno žalovanje posega globoko v človekovo predstavo o sebi. Otrok namreč ne pogreša samo materinega vedenja, ampak tudi tisto različico sebe, ki bi se ob dovolj varnem odnosu lahko bolj sproščeno razvijala. Otroka, ki bi smel biti brezskrben, zahtevati pozornost, pokazati jezo, jokati in se zmotiti, ne da bi moral ob tem skrbeti še za odnos z odraslim.

Ko odrasel človek začne prepoznavati to izgubo, se pogosto pojavijo občutki, ki si med seboj nasprotujejo. Mamo lahko ljubi in je nanjo jezen. Lahko razume njeno težko življenjsko zgodbo, hkrati pa čuti bolečino zaradi tega, kar je sam doživel. Lahko je hvaležen za marsikaj, kar mu je dala, in še vedno žaluje za tem, česar ni zmogla. Prav soobstoj teh občutkov je pomemben del čustvenega dozorevanja. Človeku ni treba izbrati ene same resnice o svoji mami. Lahko jo vidi kot osebo z lastnimi ranami, omejitvami in dobrimi lastnostmi, obenem pa postopoma prizna tudi resničnost svoje otroške izkušnje. Včasih je prav to najtežje. Sprejeti, da razumevanje materine stiske še ne odpravi posledic, ki jih je njeno ravnanje pustilo v nas. 

Žalovanje se poglobi, ko človek počasi opušča prepričanje, da mora samo še dovolj jasno razložiti svojo bolečino, dovolj potrpežljivo počakati ali dovolj velikokrat odpustiti, pa se bo odnos končno spremenil. To spoznanje običajno ne pride naenkrat. Lahko se vrača v valovih, ob novih razočaranjih, življenjskih prelomnicah ali ob srečanjih z ljudmi, ki nam pokažejo, da so mogoči tudi drugačni odnosi. Sčasoma pa se lahko začne spreminjati nekaj bistvenega: človekovo življenje ni več odvisno od tega, ali bo mama nekoč zmogla postati drugačna.

V nekaterih družinah se otrok zelo zgodaj nauči skrbeti za čustveni svet odraslega. Opazuje mamino razpoloženje, predvideva njene odzive, preprečuje prepire, jo tolaži ali prevzema odgovornosti, ki presegajo njegovo starost. 

Takšna zamenjava vlog je lahko na zunaj skoraj neopazna. Otrok je videti zrel, razumevajoč in samostojen. Odrasli ga morda celo pohvalijo, da je tako priden, uvideven ali odgovoren. Toda za to prezgodnjo zrelostjo se lahko skriva otrok, ki se je moral odpovedati delu svoje spontanosti, da bi ohranil občutek povezanosti in varnosti.Postopoma lahko začne verjeti, da je ljubezen povezana predvsem s tem, koliko zmore dati drugemu. Da je bližina varna, kadar je koristen. Da so njegove potrebe odveč, če je nekdo drug v stiski.

Ko tak otrok odraste, se lahko znajde v odnosih, v katerih vedno znova prevzema odgovornost za počutje drugih. Težko reče ne, hitro začuti krivdo in pogosto prepozna tujo stisko prej kot svojo. Ob počitku lahko doživlja nemir, ob postavljanju meja pa občutek, da nekoga zapušča. Posebej zapleteno postane, kadar je mama tudi v odraslosti odvisna od njegove pomoči ali čustvene razpoložljivosti. Takrat se lahko vsaka odločitev za lastno življenje doživlja kot izdaja. V notranjosti se srečata dve močni potrebi: želja po svobodi in strah pred izgubo odnosa.

Zato osvobajanje od pretirane odgovornosti za starša pogosto zahteva več kot razumsko odločitev. Človek mora postopoma razviti notranjo izkušnjo, da lahko drugega ljubi, ne da bi bil odgovoren za vse njegove občutke, odločitve in življenjske izbire. Lahko mu je mar za mamo in hkrati prizna, da ne more živeti njenega življenja namesto nje.

Ljudem, ki so odraščali v dovolj varnih odnosih, se lahko zdi postavljanje meja razmeroma preprosto. Kadar pa je bilo sprejemanje v otroštvu povezano s prilagajanjem, lahko meja sproži veliko več kot običajno nelagodje. Že misel na to, da bi zavrnili mamino prošnjo, omejili stike ali odkrito povedali, da nas njeno vedenje prizadene, lahko prebudi tesnobo, sram ali močno krivdo.

V takih trenutkih se odrasel človek pogosto ne odziva samo na sedanje okoliščine. V njem se lahko prebudi tudi nekdanji strah otroka, ki je čutil, da bo z izražanjem svojih potreb ogrozil bližino pomembne osebe. Zato se lahko zgodi, da nekdo po povsem razumni odločitvi za zaščito sebe doživlja skoraj neznosno krivdo. Čeprav ve, da ima pravico do svojih meja, jih čustveno še ne zmore mirno sprejeti.

Tu je pomembno razlikovati med krivdo, ki nas opozarja, da smo nekomu zares storili krivico, in krivdo, ki se prebudi že zato, ker nismo izpolnili pričakovanj drugega. Ljudje, ki so bili dolgo odgovorni za čustveno ravnovesje v družini, lahko obe izkušnji zelo težko ločijo.

Postavljanje meja zato ni zgolj vprašanje odločnosti. Povezano je z globljim procesom notranjega ločevanja, v katerem človek postopoma spoznava, da lahko ostane povezan z drugimi, ne da bi izgubil sebe. Za nekoga bo to pomenilo, da z mamo ne govori, kadar je pod vplivom alkohola. Za drugega, da ne sodeluje več v pogovorih, polnih poniževanja ali obtoževanja. Nekdo bo omejil pogostost srečanj, drugi bo moral zaradi lastne varnosti  vzpostaviti večjo razdaljo. Meja ne more zagotoviti, da jo bo druga oseba sprejela. Lahko pa človeku pomaga jasneje določiti, čemu se bo izpostavljal in kako bo poskrbel zase, kadar se škodljivo vedenje nadaljuje.

Pri tem se lahko odnos spremeni, včasih tudi za ceno bolečega razočaranja. Toda prav zmožnost, da prenesemo neodobravanje drugega, ne da bi se morali odpovedati sebi, je pomemben del notranje svobode.

Eden najbolj pretresljivih delov pogovora z Nadjo Ebner je bilo njeno pripovedovanje o tem, zakaj je sploh poiskala psihoterapevtsko pomoč.

V terapijo sprva ni prišla zaradi odnosa z mamo, ampak zaradi odnosa s svojo hčerjo. Hčerina potreba po bližini je v njej prebujala napetost, tesnobo in željo po umiku. Namesto da bi se ob otrokovi želji po stiku lahko sprostila, jo je ta včasih preplavila. Ob tem jo je skrbelo, ali hčerki zmore ponuditi čustveno bližino, kakršno je potrebovala, in ali morda nezavedno ponavlja nekaj, kar je sama doživljala v otroštvu. Njena izkušnja odpira pomembno vprašanje: zakaj nas lahko prav bližina ljudi, ki jih imamo najraje, včasih tako močno vznemiri?

Zgodnje odnosne izkušnje se ne ohranijo samo v spominih, ki jih znamo priklicati in opisati. Vplivajo lahko tudi na način, kako doživljamo bližino, odvisnost, zavrnitev, jezo in potrebo po drugem človeku. Nekdo, ki je moral v otroštvu svoje potrebe pogosto zadrževati, lahko ob intenzivnih potrebah lastnega otroka začuti nerazumljivo tesnobo. Nekdo, ki ni smel pokazati jeze, se lahko ob otrokovi jezi odzove s pretirano strogostjo ali umikom. Človeka, ki se je zgodaj naučil skrbeti za druge, pa lahko otrokova odvisnost od njega preplavi z občutkom, da nikoli ne sme odpovedati. V takšnih trenutkih se lahko srečata otrokova sedanja potreba in starševa pretekla izkušnja. Starš lahko otroka iskreno ljubi, a kljub temu v nekaterih situacijah težko ostane čustveno navzoč. Prav ta razkorak pogosto povzroča veliko sramu in občutkov neuspeha. Še posebno boleče je, kadar človek pri sebi prepozna odzive, zaradi katerih je nekoč trpel sam.

Toda prepoznavanje teh vzorcev odpira tudi možnost spremembe. Ko začnemo razumeti, kaj se v nas prebudi ob otrokovem joku, jezi ali hrepenenju po bližini, lažje razlikujemo med otrokovo izkušnjo in svojo. Njegove potrebe nas lahko še vedno vznemirjajo, vendar jih postopoma vse manj doživljamo kot nekaj, pred čimer se moramo zaščititi. S tem se začne spreminjati tudi odnos do lastnega otroštva. V otrokovih potrebah lahko počasi prepoznamo nekaj, kar je bilo nekoč pomembno tudi za nas, pa za to morda ni bilo dovolj prostora.Ta spoznanja ne pomenijo, da so ljudje, ki so odraščali v bolečih odnosih, obsojeni na ponavljanje enakih vzorcev. Naši zgodnji odnosi nas pomembno oblikujejo, vendar ne določajo dokončno, kakšni bomo kot partnerji ali starši. Prav sposobnost, da svojo zgodbo začnemo razumeti, lahko ustvari prostor za drugačen odziv.

Na literarnem večeru je sistemska psihoterapevtka Elizabeta Dornik Hribar psihoterapevtski proces ponazorila s podobo dreves. Težave, zaradi katerih človek pride po pomoč, so lahko na površju videti kot posamezna, med seboj ločena drevesa. Pod zemljo pa se njihove korenine prepletajo.

Podobno se v psihoterapiji pogosto zgodi, da človek začne raziskovati eno življenjsko težavo, ob tem pa se postopoma odpirajo tudi drugi, na prvi pogled nepovezani deli njegove izkušnje. Za težavami v partnerstvu se lahko pokaže globok strah pred zapuščenostjo. Za nenehno potrebo po prilagajanju občutek, da ljubezen ni samoumevna. Za pretirano odgovornostjo za druge pa otrokovo prizadevanje, da bi ohranil odnos s staršem, ki je bil sam v stiski. Psihoterapevtsko delo omogoča, da človek začne te povezave prepoznavati in jih doživljati z več razumevanja do sebe.

Pri tem pomembno vlogo igra tudi sam terapevtski odnos. Za nekoga, ki se je moral dolga leta prilagajati potrebam drugih, je lahko že izkušnja, da se nekdo resnično zanima za njegov notranji svet, globoko nova. Da sme govoriti o jezi, ne da bi bil zaradi tega zavrnjen. Da lahko pokaže svojo nemoč, ne da bi moral nemudoma poskrbeti še za počutje drugega. Da njegova bolečina dobi prostor, ne da bi jo bilo treba zmanjševati ali opravičevati.

Ob tem se lahko pojavijo tudi neprijetna občutja. Bližina, zaupanje in odvisnost od terapevtskega odnosa lahko prebudijo stare strahove. Človek lahko hkrati hrepeni po podpori in se je boji, želi biti razumljen in pričakuje zavrnitev. Prav raziskovanje teh nasprotujočih si občutkov je lahko pomemben del spremembe.

Nadja Ebner je svoj proces opisala kot pot, polno padcev, vračanj in dvomov. Takšna izkušnja je mnogim ljudem blizu. Globoke notranje spremembe redko potekajo premočrtno. V določenem trenutku lahko razumemo svojo zgodbo, pa nas ob naslednjem srečanju z mamo znova preplavijo stari občutki. Lahko postavimo mejo, nato podvomimo vanjo ali znova začutimo željo, da bi poskusili drugače.

To še ne pomeni, da se nič ni spremenilo. Pomembno je tudi, kako se človek postopoma odziva na lastno stisko. Ali zna prepoznati, kaj se dogaja v njem? Ali je do sebe manj neizprosen? Ali lahko po bolečem srečanju poišče oporo, namesto da bi se znova izgubil v samoobtoževanju?

Psihoterapija ne more zagotoviti, da bo mama nekoč razumela ali priznala otrokovo izkušnjo. Lahko pa pomaga, da njeno priznanje ni več edini možni vir občutka, da je bila naša bolečina resnična in vredna razumevanja.

Ena najzahtevnejših nalog pri razreševanju bolečega odnosa z mamo je sprejeti, da imamo omejen vpliv na njeno ravnanje. Človek lahko skozi leta veliko energije nameni temu, da bi bil končno slišan. Poskuša razumeti materino preteklost, išče ustreznejše besede, znova odpira stare pogovore ali se trudi biti dovolj
potrpežljiv, da bi se odnos lahko izboljšal. Včasih takšna prizadevanja res omogočijo več razumevanja in bližine. Drugič pa vedno znova naletijo na enake omejitve.

Ko človek začne sprejemati, da določenih stvari od mame morda nikoli ne bo dobil, se lahko odpre tudi globoka žalost. V njej je pogosto bolečina vseh preteklih poskusov, vseh razočaranj in tistega dela otroka, ki je tako dolgo čakal.

Žalovanje potrebuje čas. V njem imajo svoje mesto jeza, razočaranje, ljubezen, hvaležnost in včasih tudi olajšanje. Ni mu treba slediti nobenemu predpisanemu zaporedju. Prav tako odpuščanje ni obvezen cilj tega procesa. Nekdo bo sčasoma začutil, da lahko odpusti, drugi ne. Za notranjo spremembo je pomembneje, da človek postopoma razume svojo izkušnjo in najde način, kako živeti z njo, ne da bi ga preteklost vedno znova povsem preplavila.

Sprejemanje resničnosti odnosa lahko prinese tudi manjšo potrebo po nenehnem dokazovanju lastne bolečine. Človeku ni več treba vsakič znova prepričevati mame, da so se določene stvari zgodile in da so ga prizadele. Njegova izkušnja lahko postane resnična in veljavna tudi brez njenega soglasja. Ta notranji premik lahko vpliva še na druge odnose. Kdor je dolga leta verjel, da si mora ljubezen zaslužiti, se lahko začne učiti sprejemati bližino brez nenehnega dokazovanja. Kdor je vedno skrbel za druge, lahko postopoma odkrije, da tudi sam potrebuje oporo. Kdor je ob vsakem konfliktu pričakoval izgubo odnosa, lahko začne doživljati, da nesoglasje še ne pomeni nujno zavrnitve.

Nekaterih izkušenj iz otroštva ni mogoče nadomestiti za nazaj. Toda v odraslosti lahko nastajajo novi odnosi, v katerih postopoma razvijamo drugačno razumevanje sebe, bližine in zaupanja. Tudi v odnosu z lastnimi otroki lahko ustvarjamo nekaj drugačnega od tega, kar smo poznali. Ob tem nam ni treba postati popolni starši. Pomembno je, da lahko prepoznamo trenutke, ko nas preplavi lastna stiska, prevzamemo odgovornost za svoje odzive in se po nesporazumih znamo vrniti v stik. Prav takšne izkušnje lahko postopoma prekinejo ponavljanje bolečih družinskih vzorcev.

Boleče izkušnje iz odnosov s starši se lahko v odraslosti izražajo na različne načine. Morda nas ob srečanju z mamo preplavi tesnoba, čeprav si razumsko dopovedujemo, da smo zdaj odrasli. Morda težko postavljamo meje, se pretirano prilagajamo ali v partnerskih odnosih vedno znova doživljamo podoben občutek zavrnitve. Včasih se stara bolečina močneje oglasi šele takrat, ko sami postanemo starši.

Psihoterapija lahko ponudi varen prostor za raziskovanje teh izkušenj. Omogoča postopno razumevanje, kako so zgodnji odnosi vplivali na naše doživljanje sebe in drugih, ter odpira možnosti za drugačne načine povezovanja.

Če želite strokovno podporo pri razumevanju družinskih odnosov, predelovanju bolečih izkušenj, postavljanju meja ali raziskovanju medgeneracijskih vzorcev, se lahko obrnete na Ambulanto Sigmund Freud Inštituta, kjer izvajamo individualno, partnersko in družinsko psihoterapevtsko obravnavo ter psihološke storitve.

Članek je nastal na podlagi prvega literarnega večera Psihoterapija med vrsticami, ki je 21. oktobra 2026 potekal na Sigmund Freud Inštitutu. O knjigi Kako pokopati mamo, ki je še živa sta spregovorili avtorica Nadja Ebner in sistemska psihoterapevtka Elizabeta Dornik Hribar. Pogovor je povezovala Branka Grbin.