Žalovanje, ki ga okolica ne vidi

V novembru bomo na Sigmund Freud Inštitutu v ciklu Psihoterapija skozi zgodbe pozornost namenili žalovanju in življenju z izgubo. Ob temi »Žalovanje, ki nima rokov« bomo odpirali prostor tudi za izkušnje, ki pogosto ostajajo neizrečene. Ob tem lahko močneje začutimo tudi izgube, ki jih okolica komaj opazi. Nosečnost, ki se ni nadaljevala. Smrt bližnjega, ob kateri drugi v zadregi umolknejo. Odnos z mamo, ki je še živa, vendar v njem že dolgo pogrešamo bližino, ki bi jo potrebovali.

Te izkušnje so med seboj različne. Lahko pa jih povezuje posebna osamljenost: poleg izgube nosimo še negotovost, ali smemo zaradi nje sploh tako trpeti. »Saj je bilo še zgodaj.« »Saj mama še živi.« »Saj je minilo že toliko časa.« Takšne besede včasih slišimo od drugih, včasih si jih izrečemo sami, še preden bi komu povedali, kako nas boli. Žalosti se pridruži sram, da je je preveč.

Toda velik del izgube ostaja drugim neviden. Ne vedo nujno, kakšno mesto je imel nekdo v našem življenju, kaj smo ob njem upali in kaj smo še čakali. Zato tudi ne morejo od zunaj določiti, koliko žalosti bi moralo biti dovolj.

Ljudje, ki so nam pomembni, postanejo del našega notranjega sveta. V sebi nosimo njihov način govora, pričakovanje njihovega odziva, občutek, kakšni smo ob njih. Na nekaj pomislimo in že vemo, komu bi to povedali. Odločamo se in si predstavljamo, kaj bi nam svetovali. Tudi po izgubi roka včasih seže po telefonu, preden se zavemo, da tega pogovora ne bo več.

Takrat izgubo srečamo znova, v čisto majhnem dogodku. Kar smo z razumom že vedeli, se mora počasi naseliti tudi v navade, pričakovanja in občutek sebe. Ob smrti partnerja se lahko zamaje predstava o skupni prihodnosti. Ob izgubi nosečnosti tudi nastajajoči občutek starševstva. Ob spoznanju, da nas mama morda ne bo zmogla slišati, pa dolgoletna vera, da bomo nekoč vendarle našli prave besede zanjo.

Zato žalovanje ni samo spominjanje preteklosti. V njem se srečujemo tudi s prihodnostjo, ki smo si jo predstavljali. Boli lahko nekaj, kar se še ni zgodilo: otrokovo odraščanje, načrtovano skupno življenje, sprava, po kateri smo hrepeneli. Tudi takšna pričakovanja so imela resnično mesto v nas.

Ob tem se lahko odprejo starejše izgube. Nova odsotnost včasih prebudi znan občutek, da smo ostali sami, da za naše potrebe ni nikogar ali da moramo stisko skriti, če želimo ohraniti bližino. Sedanja bolečina se preplete z nečim, kar je bilo težko že nekoč, poleg tega pa je izguba, ki se je zgodila zdaj, že sama po sebi lahko zelo velika.

V odnosih pa navadno ni bilo samo topline. Ostajajo tudi zamere, prepiri in želje, ki jih nismo znali povedati. Ob izgubi lahko človeka pogrešamo in smo nanj jezni. Lahko občutimo olajšanje, ker se je končalo dolgo obdobje skrbi, nato pa se zaradi tega obsojamo. Takšni občutki so lahko težki prav zato, ker se bojimo, da bodo izničili ljubezen. Vendar lahko v istem odnosu prepoznamo tako tisto, kar nas je hranilo, kot tisto, kar nas je bolelo. Žalovanje pogosto potrebuje prostor za oboje.

Če okolica izgubo razume, nam navadno vsaj za nekaj časa dovoli, da smo drugačni. Manj zbrani, bolj tihi, manj razpoložljivi. Ko je ne prepozna, pa se vsakdan lahko nadaljuje, kot da se ni nič zgodilo. Človek hodi v službo, odgovarja na sporočila in skrbi za druge, v sebi pa nosi nekaj, o čemer skoraj nikjer ne more govoriti.

To se pogosto zgodi ob izgubi nosečnosti. Za nekoga je bila nosečnost že od začetka odnos z otrokom, za drugega previdno upanje, ki si ga še ni upal povsem začutiti. V njej so se lahko prepletali veselje, strah in negotovost. Nobena od teh izkušenj ne določa, kako bi človek po izgubi moral žalovati. Tudi tedni nosečnosti sami ne povedo, kaj je izgubil.

Včasih ostane datum, ko bi se otrok moral roditi, in nenadoma zaboli prizor družine z vozičkom. Ob veselju za prijateljico, ki pričakuje otroka, se lahko pojavi zavist, ki jo je težko priznati. Človek se začne obsojati še zaradi tega, kar občuti ob sreči drugih. Prav tu je pomemben prostor, kjer sme povedati, da mu je težko, ne da bi moral svojo naklonjenost drugim dokazovati z odsotnostjo lastne bolečine.

Izguba nosečnosti lahko poseže tudi v zaupanje v telo. Pojavijo se vprašanja, ali nas je pustilo na cedilu, in vračanje k vsemu, kar smo pred izgubo naredili ali opustili. Občutek krivde je lahko zelo prepričljiv, vendar sam po sebi ni dokaz odgovornosti. Pri nekaterih ženskah se po zgodnji izgubi nosečnosti tesnoba in simptomi travmatskega stresa ohranjajo še več mesecev.¹ Takšna stiska si zasluži pozornost tudi takrat, ko okolica meni, da bi se moralo življenje že vrniti v običajen ritem.

Partnerja se lahko v žalovanju iščeta in zgrešita. Eden potrebuje pogovor, drugi opravila ali tišino; ti vlogi se lahko tudi menjata. Molk včasih pomeni poskus, da bi drugega obvarovali še pred svojo bolečino, vendar ga drugi lahko doživi kot oddaljenost. Pomaga lahko, če si povesta, kaj se skriva za njunim odzivom: »Ko o tem ne govoriš, se počutim sama.« Ali: »Tudi mene boli, samo ne vem, kako bi začel.« Tudi partner, ki ni nosil nosečnosti, potrebuje možnost, da je njegova izguba prepoznana.

Drugačno težo molka pogosto občutijo bližnji po smrti zaradi samomora. Ob žalosti se lahko pojavijo sram, jeza in ponavljajoče se pregledovanje zadnjih pogovorov. »Zakaj nisem opazil?« »Kaj bi bilo, če bi takrat poklicala?« Človek se vrača k trenutkom, v katerih si skuša predstavljati drugačen izid.

Včasih samoočitanje ohranja občutek, da bi bilo dogodek mogoče obvladati, če bi le ravnali drugače. Sprejeti meje svojega vpliva je lahko zelo boleče. Vzroki za samomor so večplastni; odgovornosti zanj ni mogoče preprosto pripisati enemu človeku ali enemu pogovoru. V varnem odnosu lahko zato postopoma razločujemo med tem, kar smo takrat vedeli in zmogli, ter tem, kar od sebe zahtevamo danes, ko poznamo izid.

Pomembno je tudi, da umrlega ne izgubljamo še enkrat s tem, ko njegov način smrti zasenči vse drugo. Njegovo ime, humor, navade in pomen, ki ga je imel za bližnje, smejo ostati del pogovora. Žalujoči lahko potrebuje nekoga, ki prenese tudi vprašanje brez odgovora in jezo, ki se pojavi ob hrepenenju. Podpora po takšni izgubi je posebej pomembna, saj je lahko tveganje za duševne stiske povečano.²

Nekatere izgube pa se ponavljajo znotraj odnosa, ki še traja. Mama dvigne telefon, sedi za isto mizo, vpraša po vsakdanjih opravkih. Ko bi ji želeli povedati nekaj ranljivega, pa se pogovor zapre, obrne k njej ali konča z očitkom. Človek je navzoč, bližina, ki jo potrebujemo, pa ostaja nedosegljiva.

Ob nekaterih boleznih, denimo demenci, se lahko tako poslavljamo od načina odnosa, ki smo ga nekoč poznali. Pri dolgotrajni čustveni nedostopnosti starša pa pogosto žalujemo tudi za odnosom, ki se nikoli ni razvil. Ti izkušnji imata različne vzroke in posledice. Povezuje ju lahko težko določljiva odsotnost, ob kateri ni jasnega trenutka slovesa. Izraz nejasna izguba opisuje položaje, v katerih se navzočnost in odsotnost prepletata.³

V takšnem odnosu je včasih najtežje prepoznati, koliko upanja je še vedno vezanega na naslednje srečanje. Morda bo mama tokrat vprašala, kako smo zares. Morda bo razumela, če bomo povedali mirneje. Morda bo priznala, da nas je nekaj bolelo, če bomo najprej dovolj dobro razumeli njo. Vsak majhen trenutek topline lahko to upanje znova oživi. Zato se razumevanje njenih omejitev in hrepenenje po drugačnem odnosu pogosto dolgo izmenjujeta.

Za otroka je lahko misel »z mano je nekaj narobe« lažje znosna kot spoznanje, da odrasli, od katerega je odvisen, ne zmore dovolj dobro poskrbeti zanj. Če je težava v njem, se lahko še bolj potrudi: postane manj zahteven, bolj uspešen ali bolj pozoren na mamino razpoloženje. Tako ohranja upanje, da si bo bližino nekoč vendarle zagotovil. Pri nekaterih ta način vztrajanja ostane živ tudi v odraslosti, ko že dolgo skrbijo zase in morda za svoje otroke.

Tedaj lahko žalovanje pomeni tudi počasno prepoznavanje, koliko življenja je bilo posvečenega prizadevanju, da bi nas mama končno videla. Ob tem se lahko pojavi jeza, za njo pa strah, da smo nehvaležni ali krivični. Še posebej, če poznamo njeno težko zgodbo. Vendar razumevanje njenega trpljenja ne izbriše naših potreb. Oboje je lahko resnično: mama je imela svoje omejitve in mi smo ob njej ostajali sami z nečim, pri čemer bi potrebovali pomoč.

To dvojno resnico je včasih težko zdržati. Lažje se zdi mamo povsem opravičiti ali jo v jezi videti samo skozi tisto, kar nas je ranilo. Postopoma se lahko odpre bolj celovita podoba odnosa, v kateri nam zaradi lepih spominov ni treba zanikati bolečine in zaradi bolečine zavreči vsega dobrega. Pri tem ostajajo škodljiva ravnanja odgovornost odraslega. Otrokova potreba po bližini ni bila pretirana zahteva.

Ob rojstvu lastnega otroka se lahko to žalovanje znova okrepi. Ko tolažimo otroka, nas nenadoma zaboli misel, kako smo bili sami nekoč prestrašeni. Ko ob njegovi potrebi začutimo jezo ali željo po umiku, se lahko ustrašimo, da bomo ponovili znano zgodbo. Prepoznavanje takšnih odzivov nam lahko pomaga, da ob njih poiščemo oporo in se po težkem trenutku vrnemo v stik. Preteklost vpliva na nas, vendar ne določa vsakega našega prihodnjega odziva.

Žalovanja za živim staršem ni mogoče opraviti z odločitvijo, da od danes naprej ne bomo več upali. Hrepenenje se lahko vrača tudi takrat, ko že jasneje vidimo, kaj je v odnosu mogoče. Sčasoma pa svoje življenje lahko manj vežemo na pričakovanje, da se bo starš spremenil. Bližino začnemo sprejemati tudi drugje, svoje potrebe jemljemo resneje in lažje presodimo, kakšni stiki so za nas vzdržni.

Pot je pri vsakem drugačna. Odnos se lahko nadaljuje z jasnejšimi mejami, potrebuje več razdalje ali v nekaterih okoliščinah tudi prekinitev stikov. Odpuščanje, sprava in prekinitev odnosa niso obvezne stopnje žalovanja. Pomembno je, da lahko o bližini odločamo ob upoštevanju svoje varnosti in dejanske izkušnje odnosa, ne zgolj občutka dolžnosti.

Ob vseh teh izgubah je lahko težko sprejeti pomoč. Če smo se zgodaj naučili, da s svojo žalostjo druge obremenimo, bomo tudi zdaj morda skrbeli predvsem za njihovo počutje. Povedali bomo nekaj malega in takoj dodali, da smo sicer dobro. Ali pa bomo ostali tiho, ker se bojimo, da bo nekdo bolečino zmanjšal, nas začel popravljati ali zahteval, da se pomirimo.

V takšnem položaju je lahko dragocena izkušnja človeka, ki ostane. Posluša tudi, ko se vračamo k istemu spominu, in nam zaradi jeze ne odreče razumevanja. Postopoma lahko ob njem občutimo, da naša žalost odnosa ne ogroža. Tako se lahko spremeni tudi način, kako se odzivamo sami nase: manj hitro se utišamo in lažje prepoznamo, kaj potrebujemo.

Če spremljamo žalujočega, lahko začnemo preprosto: »Žal mi je, da se ti je to zgodilo. Bi želel o tem govoriti?« Pomembno je, da prenesemo tudi odgovor, da danes ne želi. Stavki, kot so »lahko boš imela še enega otroka« ali »saj je mama še živa«, hitro preskočijo tisto, kar človek skuša izraziti. Bolj uporabno je vprašanje: »Kaj je v teh dneh zate najtežje?« Včasih pa pomaga konkretna ponudba kosila, sprehoda ali pomoči pri otrocih. Podpora je dragocena tudi čez nekaj tednov, ko je pozornosti okolice že manj.

Žalovanje potrebuje tudi premore. Lahko nas zjutraj preplavi, popoldne pa se za nekaj časa potopimo v delo ali se nasmejimo ob prijatelju. Prehajanje med izgubo in vsakdanjim življenjem je običajen del prilagajanja.⁵ Trenutek veselja ne izbriše pomena odnosa. Pa vendar ga nekateri doživijo skoraj kot nezvestobo, kot da bi z olajšanjem zapustili tistega, ki ga pogrešajo. Tudi ta strah lahko dobi besede. Bolečina nam ni edina vez s človekom, ki nam je bil pomemben.

Prostor zanjo lahko najdemo tudi v drobnih dejanjih. Nekdo ohrani fotografijo, drugi napiše pismo ali se ob določenem datumu odpravi na sprehod. Ob izgubi nosečnosti lahko staršema nekaj pomeni ime ali predmet, povezan z otrokom; drugemu tak način spominjanja ne ustreza. Ob živem staršu lahko v pismu, ki ga ne pošljemo, prvič zapišemo, kaj smo potrebovali in česa nismo dobili. Obred je povabilo, kadar nam nekaj pomeni. Z njim nam ni treba dokazovati, da žalujemo pravilno, ali doseči dokončnega slovesa.

V psihoterapiji je mogoče te izkušnje raziskovati v odnosu, ki omogoča postopnost. Najdejo lahko prostor tudi občutki, ki jih težko zaupamo bližnjim: zavist, zamere, olajšanje ali strah, da bomo z manj trpljenja izgubili še zadnjo povezanost. Ob tem lahko jasneje vidimo, kaj pripada sedanji izgubi, kaj se ji pridružuje iz preteklosti in kje si nalagamo odgovornost, ki je nismo mogli imeti.

Pomoč je smiselno poiskati, če nas stiska močno preplavlja, težko skrbimo zase, dalj časa skoraj ne spimo ali se vse bolj umikamo od ljudi. Posebno pozornost potrebujejo vztrajni občutki brezupa, mučni spomini in krivda, ki ne dopušča nobenega olajšanja. Pri presoji je pomembno, kako živimo in kaj zmoremo, ne samo, koliko časa je minilo.⁶

Včasih se sprememba začne s tem, da lahko prvič brez opravičevanja povemo, kaj smo izgubili. Ni nujno, da nam je potem takoj lažje. Lahko pa ob nas ostane nekdo, pred katerim nam ni treba skrivati ne ljubezni ne razočaranja. Sčasoma se spomin na odnos lahko ohranja tudi v trenutkih, ko nam je dobro, ob izgubi pa se znova odpira prostor za ljudi in izkušnje, ki so še pred nami.

Če boste v teh dneh prižgali svečo, lahko z njo obeležite tudi izgubo, ki je drugi ne poznajo. Morda je ne znate v celoti pojasniti. Dovolj je, da veste, kaj je pomenila vam.

Prostor za srečevanje s temi vprašanji bomo novembra odprli tudi na dveh dogodkih cikla Psihoterapija skozi zgodbe. Na brezplačnem literarnem večeru Psihoterapija med vrsticami se bomo 17. novembra ob 18.00 ob knjigi Pisma Maticu pogovarjali z avtorico Doris Kukovičič. V okviru Psihoterapije v dialogu pa bo 24. novembra ob 19.00 potekal plačljiv spletni pogovor s psihoterapevtko Stanislavo Grachova »Žalovanje, ki nima rokov: kako živeti z izgubo«. Oba večera bosta priložnost, da ob osebni pripovedi in strokovnem pogledu prisluhnemo tudi svoji izkušnji.

Ali lahko žalujem za mamo, ki je še živa

Da. Žalujete lahko za izgubljeno bližino ali za odnosom, ki ste ga potrebovali, pa se ni razvil. Takšno žalovanje samo po sebi ne zahteva prekinitve stikov. O odnosu lahko odločate glede na svoje potrebe, varnost in to, kar je v njem dejansko mogoče.

Ali je žalovanje po zgodnji izgubi nosečnosti upravičeno

Da. Trajanje nosečnosti samo ne določa njenega pomena za vas. Odzivi so različni, zato močna žalost in manj intenziven odziv nista merili ljubezni ali primernosti. Tudi partnerja lahko izgubo doživljata in izražata različno.

Kaj pomeni, če ob žalosti občutim jezo ali olajšanje

Več občutkov je lahko prisotnih hkrati. Jeza je lahko povezana s tem, kar je v odnosu bolelo, olajšanje pa denimo s koncem dolgotrajnega strahu ali obremenitve. Noben posamezen občutek ne pove vsega o vašem odnosu ali o tem, koliko vam je človek pomenil.

Kdaj je smiselno poiskati strokovno pomoč

Kadar potrebujete oporo ali stiska pomembno ovira vsakdan. Ni treba čakati več mesecev. Posebej pomembno je poiskati pomoč ob brezupu, izrazitem umikanju, mučnih spominih in težavah s skrbjo zase. Ob neposredni nevarnosti za življenje pokličite 112.

1. Farren, J., idr. (2020). Posttraumatic stress, anxiety and depression following miscarriage and ectopic pregnancy: A multicenter, prospective, cohort study. American Journal of Obstetrics and Gynecology, 222(4), 367.e1–367.e22. PubMed.

2. Nacionalni inštitut za javno zdravje. (2022). Žalovanje po samomoru. Besedilo in strokovna literatura.

3. Boss, P. Ambiguous Loss. Pojasnila o nejasni izgubi. Pogosta vprašanja.

4. Stroebe, M., in Schut, H. (1999). The dual process model of coping with bereavement: Rationale and description. Death Studies, 23(3), 197–224. PubMed.

5. American Psychiatric Association. Prolonged Grief Disorder. Opis in možnosti pomoči.

Boleče izkušnje iz odnosov s starši se lahko v odraslosti izražajo na različne načine. Morda nas ob srečanju z mamo preplavi tesnoba, čeprav si razumsko dopovedujemo, da smo zdaj odrasli. Morda težko postavljamo meje, se pretirano prilagajamo ali v partnerskih odnosih vedno znova doživljamo podoben občutek zavrnitve. Včasih se stara bolečina močneje oglasi šele takrat, ko sami postanemo starši.

Psihoterapija lahko ponudi varen prostor za raziskovanje teh izkušenj. Omogoča postopno razumevanje, kako so zgodnji odnosi vplivali na naše doživljanje sebe in drugih, ter odpira možnosti za drugačne načine povezovanja.

Če želite strokovno podporo pri razumevanju družinskih odnosov, predelovanju bolečih izkušenj, postavljanju meja ali raziskovanju medgeneracijskih vzorcev, se lahko obrnete na Ambulanto Sigmund Freud Inštituta, kjer izvajamo individualno, partnersko in družinsko psihoterapevtsko obravnavo ter psihološke storitve.

avtorica članka: dr. Anja Štrukelj Kozina