Vloga ustvarjalnosti v psihoterapevtskem procesu

V psihoterapiji se včasih pojavi zanimiv paradoks. Klient natančno razume svoje doživljanje, zna opisati izvor svojih težav in prepozna ponavljajoče se vzorce, vendar ima kljub temu občutek, da se ni nič bistvenega premaknilo. Razumevanje samo po sebi ni vedno dovolj. Izkušnja se lahko najprej pokaže kot napetost v telesu, bežna podoba, sanjski prizor ali občutek, da nekaj ni v redu, čeprav za to še ni besed.

Takšnim vprašanjem je bil posvečen webinar Creativity in Psychotherapy, ki ga je 17. junija 2026 na Sigmund Freud Inštitutu vodil Gabriel Soler, PhD. V predavanju je izhajal iz dela Donalda Winnicotta, britanskega pediatra in psihoanalitika, ki je svoje razumevanje psihičnega razvoja oblikoval na podlagi opazovanja zgodnjih odnosov med materjo in dojenčkom. Njegovi koncepti, predvsem prehodni prostor ter pravi in lažni self, ostajajo pomemben del sodobne psihoterapevtske teorije in prakse. Ponujajo okvir za razumevanje ustvarjalnosti kot bistvenega dela terapevtskega procesa ter odpirajo vprašanje, kako lahko človek stopi v stik z deli svoje izkušnje, ki jih zgolj z razlago ni mogoče doseči.

Winnicott in prostor med igro ter resničnostjo

Donald Winnicott je svojo poklicno pot začel kot pediater, šele pozneje pa se je posvetil psihoanalizi. Njegovo razumevanje psihičnega razvoja je nastajalo ob dolgoletnem opazovanju zgodnjih odnosov med materjo in otrokom, zato je teorijo gradil na izkušnjah iz kliničnega dela. Med njegovimi najpomembnejšimi prispevki so koncepti dovolj dobrega starša, pravega in lažnega selfa ter prehodnega prostora, ki predstavlja eno ključnih izhodišč za razumevanje ustvarjalnosti. Gre za območje med notranjim doživljanjem in zunanjo resničnostjo, kjer se posameznik lahko svobodno igra, raziskuje in ustvarja. Najlažje ga ponazorimo z otrokom, ki se naveže na plišasto igračo ali odejico. Tak predmet zanj ni zgolj predmet, temveč nosi tudi simbolni pomen, saj predstavlja občutek varnosti, bližine in kontinuitete, hkrati pa postane del otrokovega domišljijskega sveta. Ker meja med domišljijo in resničnostjo v tem obdobju še ni trdno začrtana, lahko otrok skozi igro postopoma razvija odnos do sebe, drugih in sveta. Po Winnicottovem razumevanju ta sposobnost z odraščanjem ne izgine, ampak ostaja navzoča v umetnosti, glasbi, humorju, religiji in jeziku, skratka povsod, kjer človek svet doživlja osebno in ustvarjalno, ne zgolj kot nekaj, kar je treba razumeti ali uporabljati. Na podoben način lahko prehodni prostor nastane tudi v psihoterapiji. Klient vanj prinese sanje, risbo, metaforo ali telesni občutek, terapevt pa ne hiti z razlago ali iskanjem pomena. Pomembneje je, da skupaj ustvarita prostor, v katerem lahko izkušnja najprej dobi obliko, se postopoma razvije in šele nato najde svoje mesto v besedah.

Zakaj ustvarjalni pristopi sploh pomagajo

Besede niso vedno najprimernejše sredstvo za izražanje tega, kar človek doživlja. Nekatera čustva, spomini in telesni občutki so preveč zgodnji, preveč boleči ali še premalo oblikovani, da bi jih bilo mogoče preprosto ubesediti. V takšnih trenutkih lahko ustvarjalni pristopi ponudijo drugačno pot, pri čemer ne zahtevajo umetniškega znanja ali posebne nadarjenosti, temveč pripravljenost, da posameznik svojo izkušnjo izrazi na način, ki mu je v tistem trenutku dostopen. V praksi to pogosto pomeni zelo preproste dejavnosti. Klient izbere ali ustvari podobo ter pripoveduje, kaj mu pomeni, skupaj s terapevtom riše, uporablja predmete in asociativne karte kot izhodišče za pogovor, svoje doživljanje pa lahko izrazi tudi v obliki zgodbe, pesmi ali kratkega besedila. Takšni pristopi posamezniku omogočajo, da svojo izkušnjo postopoma oblikuje in ji pripiše pomen. Estetska vrednost risbe ali zapisa pri tem ni bistvena. Pomembno je, da ustvarjalni proces klientu omogoči drugačen stik z lastnim doživljanjem. Risba lahko ostane le naloga, metafora pa zgolj zanimiva podoba, če nista umeščeni v terapevtski odnos. Smisel dobita šele takrat, ko terapevt in klient skupaj raziskujeta klientovo doživljanje in ustvarita prostor, v katerem lahko izkušnja postopoma dobi svoj pomen. Od tod izhaja tudi pomen klinične presoje, saj ni vseeno, kako in kdaj ustvarjalni elementi vstopijo v terapevtski proces. Enaka dejavnost lahko enemu klientu olajša stik s čustvi, drugega pa hitro preplavi ali spravi v zadrego, zato mora terapevt ves čas skrbeti za občutek varnosti, jasne meje in možnost izbire. Ustvarjalni pristopi zato zahtevajo več kot poznavanje posameznih tehnik. Temeljijo na terapevtovi sposobnosti, da prepozna, kdaj lahko ustvarjalni medij klientu odpre novo pot do njegove izkušnje in kdaj bi bilo to zanj še prezgodaj.

Ko prilagajanje postane način življenja

Pri Winnicottu je ustvarjalnost neločljivo povezana z vprašanjem, koliko je človek v stiku s svojim notranjim doživljanjem. Pravi self ne pomeni idealne ali vedno spontane različice posameznika, temveč občutek notranje resničnosti, da misli, čustva in želje doživljamo kot svoje in ne zgolj kot odziv na pričakovanja okolja. Nasprotno se lažni self pogosto razvije kot način prilagajanja in zaščite. Otrok, ki mora prezgodaj ugajati, nenehno zaznavati razpoloženja drugih ali se prilagajati čustveno nepredvidljivemu okolju, se postopoma nauči, da je varneje živeti skozi odzivanje na druge kot v stiku s sabo. Takšna prilagoditev sama po sebi ni nekaj negativnega. Lažni self ima pomembno zaščitno funkcijo in posamezniku pogosto omogoča, da se znajde v svetu, ki ni vedno varen ali predvidljiv. Težava nastane, ko ta način delovanja postane prevladujoč in človek izgubi občutek, kaj v resnici čuti, želi ali potrebuje. Winnicott je ustvarjalnost razumel kot eno redkih področij, kjer se lahko pravi self znova izrazi. V igri in ustvarjanju namreč ni pravilnih odgovorov, ni pričakovanj, ki bi jih bilo treba izpolniti, in ni vnaprej določene vloge, ki bi jo morali odigrati. Sama odločitev, da bomo odslej bolj avtentični, še ne vzpostavi stika s seboj. Ta se razvija postopoma, skozi drobne trenutke terapevtskega procesa: ko si klient prvič dovoli ne vedeti, ko postavi mejo, izreče »ne« ali opazi, da ga je nekaj resnično ganilo. Takrat se začne spreminjati tudi njegov odnos do samega sebe.

Odpor kot del ustvarjalnega procesa

Ustvarjalni pristopi v psihoterapiji niso vedno prijetni. Pogosto prav oni razkrijejo, kje je stik z notranjo živostjo prekinjen in kako posameznik doživlja sebe v odnosu do drugega. Na videz preprosto povabilo k risanju lahko sproži zelo različne odzive. Nekdo odvrne, da ne zna risati, drugi se začne šaliti, tretji želi nalogo opraviti čim bolj pravilno, četrti pa se razjezi, ker ima občutek, da ga terapevt sili v nekaj otroškega. Takšni odzivi so pogosto pomembnejši od samega izdelka, saj razkrivajo način, kako človek vstopa v odnos z ustvarjanjem. Ali pričakuje kritiko? Ali čuti, da mora ugajati? Ali pogled drugega doživlja kot nekaj ogrožajočega? Terapevtski proces zato pogosto zahteva potrpežljivost, da lahko odpor, negotovost ali tišina postopoma dobijo svoj pomen. Podobno velja tudi za trenutke, ko klient svojo zgodbo razumsko že dobro pozna, njegovo doživljanje pa kljub temu ostaja nespremenjeno. Ustvarjalni medij lahko takrat odpre drugačen dostop. Klient, ki govori o praznini, nariše sobo brez vrat. Nekdo, ki ne najde besed za tesnobo, izbere fotografijo ozke poti med dvema stenama. Mladostnik, ki se upira pogovoru, skozi igro pokaže napetost med delom sebe, ki bi rad izginil, in delom, ki hrepeni po tem, da bi bil opažen. Terapevtova naloga je ohranjati radoveden odnos do vsebin, ki se ob tem izrazijo, in njihov pomen raziskovati skupaj s klientom. Kaj je na tej podobi najpomembnejše? Kje bi bili vi v njej? Kaj bi se spremenilo, če bi se nekaj v prizoru premaknilo? Ustvarjalni izraz tako odpira prostor za dialog, v katerem se pomen oblikuje postopoma in v sodelovanju s klientom. V ospredje tako stopi vprašanje, kakšen prostor posameznik v tem trenutku potrebuje, da se lahko v njem oblikuje nekaj novega, ne da bi ga to preplavilo.

Kaj kažejo raziskave

Raziskave s področja umetnostne terapije in drugih ustvarjalnih pristopov kažejo obetavne učinke pri zmanjševanju tesnobe, depresivnih simptomov in stresa ter pri izboljšanju čustvene regulacije in samopodobe. Ena izmed raziskav je pri osebah s stabilno in farmakološko zdravljeno hudo depresivno motnjo pokazala, da je vključitev umetnostne terapije dodatno zmanjšala simptome depresije in tesnobe. Čeprav rezultati kažejo pomemben terapevtski potencial, jih je treba razumeti z določeno mero previdnosti, saj se raziskave razlikujejo po metodologiji, kakovosti in uporabljenih pristopih. Lahko zaključimo, da ustvarjalni pristopi predstavljajo dragoceno dopolnitev terapevtskega procesa, kadar so prilagojeni posamezniku in umeščeni v varen terapevtski odnos. Njihov potencial se še posebej kaže pri posameznikih, ki svoje izkušnje lažje ubesedijo kot čustveno predelajo, ter pri otrocih in mladostnikih, pri katerih igra predstavlja temeljni način izražanja notranjega doživljanja. Pri delu s travmo, disociacijo ali izrazito krhko osebnostno organizacijo je potrebna posebna previdnost, saj lahko ustvarjalni mediji odprejo intenzivne izkušnje hitreje, kot jih je posameznik pripravljen predelati. To od terapevta zahteva, da sproti presoja meje raziskovanja in zagotavlja zadostno oporo.

Majhni začetki

Najpomembnejši ustvarjalni trenutki v psihoterapiji pogosto niso veliki ali dramatični. Zgodijo se tiho, skoraj neopazno. Klient prvič opazi, da se ob določeni podobi nekaj v njem premakne. Dovoli si ne vedeti, ne išče več pravilnega odgovora ali pa prvič ne poskuša ugotoviti, kaj terapevt od njega pričakuje. Psihoterapevtska sprememba se pogosto razvije skozi izkušnjo, da lahko v odnosu obstajamo drugače, z manj prilagajanja, manj strahu in več stika s seboj. Ustvarjalnost je lahko pomemben del strokovnega terapevtskega dela, saj terapevtu omogoča širše klinično razmišljanje in klientu pomaga dostopati do izkušenj, ki jih same besede pogosto ne dosežejo. Umetniški izdelek pri tem ni v ospredju; pomembnejše je ustvariti prostor, v katerem lahko človek postopoma ponovno vzpostavi stik s svojo notranjo resničnostjo. Morda razmislek o ustvarjalnosti v psihoterapiji odpira tudi bolj osebno vprašanje, kdaj smo si sami nazadnje dovolili nekaj ustvariti, ne da bi to moralo biti popolno ali pravilno. Začetki spremembe so pogosto presenetljivo majhni. Včasih zadostuje ena podoba, ena beseda ali en trenutek, v katerem si prvič dovolimo biti to, kar smo.

Če vas je članek spodbudil k razmisleku o psihoterapiji ali vas kot strokovnjaka zanimajo ustvarjalni pristopi v terapevtskem delu, vas vabimo, da si ogledate možnosti vključitve v psihoterapijo ter naša strokovna izobraževanja in dogodke.

Viri in priporočena literatura

• Abbing, A., Ponstein, A., van Hooren, S., de Sonneville, L., Swaab, H., & Baars, E. (2018). The effectiveness of art therapy for anxiety in adults: A systematic review of randomised and non-randomised controlled trials. PLOS ONE, 13(12), Article e0208716. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0208716

• American Psychiatric Association. (n.d.). Healing through art. https://www.psychiatry.org/news-room/apa-blogs/healing-through-art

• Hu, J., Zhang, J., Hu, L., Yu, H., & Xu, J. (2021). Art therapy: A complementary treatment for mental disorders. Frontiers in Psychology, 12, Article 686005. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2021.686005

• Lee, M., Choi, H., Shin, J., & Suh, H.-S. (2023). The effects of adding art therapy to ongoing antidepressant treatment in moderate-to-severe major depressive disorder: A randomized controlled study. International Journal of Environmental Research and Public Health, 20(1), Article 91. https://doi.org/10.3390/ijerph20010091

• Shukla, A., Choudhari, S. G., Gaidhane, A. M., & Quazi Syed, Z. (2022). Role of art therapy in the promotion of mental health: A critical review. Cureus, 14(8), Article e28026. https://doi.org/10.7759/cureus.28026

• Soler, G. (n.d.). Creativity, CreaTherapy and notes on creativity, transitionality and the creative self [Unpublished manuscript].

• Soler, G. (2026, June 17). Creativity in psychotherapy [Webinar]. Sigmund Freud Inštitut. https://sigmund-freud.si/

• Slovenska krovna zveza za psihoterapijo. (2024, April 25). Strokovni seminar: Psihoanalitično delo z otroki in mladostniki. https://www.skzp.si/2024/04/25/strokovni-seminar-psihoanaliticno-delo-z-otroki-in-mladostniki/

• Winnicott, D. W. (1953). Transitional objects and transitional phenomena: A study of the first not-me possession. International Journal of Psycho-Analysis, 34, 89–97.

• Winnicott, D. W. (1965). Ego distortion in terms of true and false self. In The maturational processes and the facilitating environment: Studies in the theory of emotional development (pp. 140–152). International Universities Press. (Original work published 1960)

• Winnicott, D. W. (1971). Playing and reality. Tavistock Publications.

• Winnicott, D. W. (2017). Otrok, družina in svet zunaj (B. Gradišnik, Trans.). UMco. (Original work published 1957)