Ustvarjalnost v psihoterapiji

Psihoterapijo si pogosto predstavljamo kot pogovor: klient govori, terapevt posluša, skupaj iščeta povezave med preteklostjo, odnosi in sedanjim doživljanjem. To je pomemben del terapevtskega dela, vendar človeška izkušnja ne nastaja vedno v jeziku. Marsikaj se najprej pojavi kot napetost v telesu, podoba, razpoloženje, molk ali nejasna slutnja, da nekaj ni v redu, čeprav tega še ne znamo poimenovati.

Prav tu ima ustvarjalnost v psihoterapiji posebno mesto. Ne zato, ker bi bila terapija prijetnejša ali manj zahtevna, temveč zato, ker omogoča, da se tisto, kar še nima besed, začne oblikovati. Včasih klient ne potrebuje nove razlage, ampak prostor, v katerem lahko nekaj prvič zasluti, preizkusi in začuti ter šele nato ubesedi. V tem smislu ustvarjalnost ni okras psihoterapije, temveč ena od poti, po kateri notranja izkušnja postane dovolj varna, da jo je mogoče deliti z drugim človekom.

To je bilo tudi izhodišče webinarja Creativity in Psychotherapy, ki ga je vodil Gabriel Soler, PhD, integrativni psihoterapevt, raziskovalec in predavatelj. Njegovo razmišljanje se v veliki meri opira na delo Donalda Winnicotta, enega najvplivnejših psihoanalitikov 20. stoletja.

Winnicott in prehodni prostor

Donald W. Winnicott (1896–1971) je bil britanski pediater, psihiater in psihoanalitik, ki je svoje razumevanje človekovega razvoja gradil na dolgoletnem kliničnem delu z otroki. Tako je izhajal iz neposrednega opazovanja odnosa med materjo in dojenčkom, ne le iz teoretičnih konstruktov.

V psihoterapijo je vnesel pojme, ki jih danes uporabljamo skoraj samoumevno: »dovolj dober starš«, pravi in lažni self ter prehodni prostor. Zanj ustvarjalnost ni bila okrasek terapevtskega procesa, temveč izraz tega, da je človek živ in v stiku s seboj.

Prehodni prostor je vmesno območje med notranjim svetom domišljije in zunanjo resničnostjo. Najlažje si ga predstavljamo pri otroku, ki se oklepa plišaste igrače ali odeje: predmet je hkrati realen in simbolen, saj zanj predstavlja varnost, mamo, dom. V tem vmesnem prostoru otrok ne loči strogo med izmišljenim in resničnim, in prav ta svoboda mu omogoča, da se igra, ustvarja in razvija. Sposobnost se z odraslostjo ne izgubi; srečujemo jo v umetnosti, glasbi, humorju, veri in jeziku, povsod, kjer nečesa ne doživljamo le kot uporabno, temveč kot osebno.

Dobra psihoterapija lahko postane tak prehodni prostor. Ni povsem vsakdanje življenje, a tudi ni umik iz realnosti. Je dovolj varen, dovolj resničen in dovolj odprt, da se v njem lahko pokaže nekaj, kar se drugje ne more. Klient vanj lahko prinese sanje, risbo, metaforo ali telesni občutek, terapevt pa ne hiti, da bi vse to takoj razložil. Najprej pomaga, da izkušnja obstane.

Zakaj se v terapiji splača seči po ustvarjalnosti

Beseda ni vedno najboljše orodje za to, kar se dogaja v nas. Nekatera čustva, spomini ali telesne izkušnje so pretežke, premalo razčlenjene ali preveč zgodnje, da bi jih lahko preprosto izrazili. Ustvarjalni pristopi, kot so risanje, delo s podobami, gibanje ali pisanje, lahko odprejo pot do vsebin, ki jih sicer težko ubesedimo.

V praksi to lahko pomeni preproste in dostopne pristope, ki ne zahtevajo umetniškega znanja niti nadarjenosti:

• delo s podobami in slikami: klient izbere ali ustvari podobo in nato o njej spregovori;
• skupno risanje terapevta in klienta (ali članov skupine), kar lahko odpre novo dinamiko odnosa;
• uporaba predmetov in kart kot izhodišče za pogovor o temah, ki jih je težko nasloviti neposredno;
• pisanje in metafora: kratki zapisi, pesmi ali zgodbe, ki dovolijo izraziti izkušnjo na posreden, varnejši način.

Namen ni ustvariti umetnine, temveč odpreti prostor, kjer lahko nekaj, kar je bilo prej nejasno ali nedostopno, končno dobi obliko. Pomembno pri tem ni končni izdelek (kako »lepa« je risba), temveč sam proces ustvarjanja in tisto, kar se v njem odpre.

Ustvarjalnost ni tehnika, temveč drža

Ustvarjalnost ni v sami metodi. Risba lahko ostane površinska vaja, če ni umeščena v odnos, metafora pa prazna, če ne izhaja iz klientove izkušnje. Po drugi strani je lahko tudi zelo preprosta terapevtova intervencija ustvarjalna, kadar odpre nov način mišljenja, čutenja ali odnosa.

Zato je bistveno vprašanje, kako in kdaj ustvarjalni element vstopi v terapijo. Pri močno intelektualiziranem klientu lahko podoba zaobide običajen nadzor in približa čustvo. Pri nekom, ki ga je sram spontanosti, lahko že drobna vaja prebudi strah pred oceno. Pri klientu s travmatično izkušnjo lahko telesna ali slikovna metoda hitro postane preintenzivna, če terapevt ne skrbi za stabilnost, meje in občutek izbire. Ustvarjalnost zato zahteva klinično presojo; ni povabilo k improvizaciji brez odgovornosti, temveč k delu, ki je hkrati občutljivo, strukturirano in dovolj odprto, da se lahko zgodi nekaj novega.

Pravi self, lažni self in vprašanje živosti

Pravi self ni idealna ali vedno spontana različica človeka. Je občutek notranje resničnosti: da to, kar čutim, mislim, želim ali zavračam, nekako pripada meni in nisem le odziv na pričakovanja okolja. Lažni self se pogosto razvije kot zaščita. Otrok, ki mora prezgodaj ugajati, brati razpoloženja drugih ali se prilagoditi čustveno nepredvidljivemu okolju, se lahko nauči živeti predvsem skozi odziv na druge.

Lažni self ni nekaj povsem slabega; pogosto opravlja pomembno zaščitno funkcijo in nam pomaga funkcionirati v svetu, ki ni vedno varen. Težave nastanejo, kadar prevlada do te mere, da oseba izgubi stik s tem, kaj si v resnici želi, čuti ali potrebuje. Ustvarjalnost je po Winnicottu eno redkih območij, kjer pravi self spet pride do besede, saj v igri in ustvarjanju ni »pravilnega« odgovora, ki bi ga morali uganiti, da bi ugajali drugim. Stik se ne vzpostavi z navodilom »bodite avtentični«, temveč počasi, v majhnih gestah: ko si klient dovoli ne vedeti, ko prvič reče ne, ko opazi, da ga nekaj resnično gane.

Ko ustvarjalnost prebudi odpor

Ustvarjalni pristopi niso vedno prijetni in pogosto hitro pokažejo, kje je stik z živostjo prekinjen. Nekdo ob povabilu k risanju reče, da ne zna risati. Drugi se začne šaliti. Tretji vajo izvede popolno, kot šolsko nalogo. Četrti se razjezi, ker ima občutek, da ga terapevt sili v nekaj otroškega.

Ti odzivi niso napake v procesu, temveč del vsebine, ki se v terapiji odpira. Ne povedo nam le, kaj klient ustvari, temveč kako se sreča z možnostjo ustvarjanja: ali pričakuje kritiko, ali mora ugajati, ali doživlja pogled drugega kot nevaren. Tu se pogosto odprejo prenosni vzorci, ko se stari odnosi začnejo ponavljati v novem prostoru. Terapevtova ustvarjalnost ni vedno v tem, da nekaj naredimo; pogosto je prav v tem, da ne prehitimo procesa in zdržimo praznino, molk ali odpor.

Ko podoba dobi besedo

V kliničnem delu se pogosto zgodi, da klient nekaj že dolgo »ve«, a se njegovo doživljanje ne spremeni. Ve, da je preveč samokritičen. Ve, da se boji zavrnitve. Toda to znanje ostaja odmaknjeno, skoraj brez telesa. Ustvarjalni medij lahko takšno znanje premakne bližje izkušnji.

Klient, ki govori o praznini, nariše sobo brez vrat. Nekdo, ki ne najde besed za tesnobo, izbere fotografijo ozke poti med dvema zidovoma. Mladostnik, ki se upira pogovoru, skozi igro pokaže konflikt med delom sebe, ki želi izginiti, in delom, ki bi rad bil opažen. Terapevt iz takšnih podob ne dela hitrih sklepov in ne reče »to pomeni to«, temveč ostane radoveden: Kaj je na tej podobi najpomembnejše? Kje bi bili vi v njej? Kaj bi se zgodilo, če bi se nekaj v prizoru premaknilo? Tako podoba ni diagnoza, temveč vstop v dialog.

Kaj kažejo raziskave

Raziskave na področju umetnostne terapije in kreativnih intervencij kažejo obetavne učinke pri tesnobi, depresivnih simptomih, stresu, samopodobi in čustveni regulaciji. Ena od raziskav je pri bolnikih s stabilno in farmakološko zdravljeno hudo depresivno motnjo pokazala, da je vključitev umetnostne terapije izboljšala simptome depresije in tesnobe.

A strokovna drža zahteva zadržanost. Učinki niso enaki pri vseh populacijah, metode se razlikujejo, kakovost raziskav pa ni vedno primerljiva. Ustvarjalnih pristopov zato ne predstavljamo kot bližnjice, temveč kot možnost, ki je lahko zelo koristna, kadar je premišljeno vključena v terapevtski odnos. Najboljši ustvarjalni trenutki v terapiji pogosto niso spektakularni; lahko so tihi in majhni: klient prvič opazi, da se ob določeni podobi zmehča, prvič si dovoli biti neurejen, prvič ne poskuša ugotoviti, kaj terapevt pričakuje.

Za koga so ustvarjalni pristopi posebej dragoceni

Ustvarjalni načini dela so lahko posebej koristni pri ljudeh, ki težko dostopajo do čustev, veliko razumejo, a malo čutijo, se hitro prilagodijo drugim ali imajo občutek notranje praznine. Dragoceni so tudi pri otrocih in mladostnikih, kjer je igra pogosto naravni jezik psihičnega življenja, ter pri odraslih, ki so skozi razvoj izgubili stik s spontanostjo.

Pri delu s travmo, disociacijo ali zelo krhko strukturo osebnosti pa je potrebna večja previdnost, saj lahko slike, telo in simboli odprejo izkušnje hitreje kot besede. Ustvarjalnost v terapiji zato nikoli ne sme pomeniti pritiska. Klient mora imeti možnost izbire, umika in jasnega občutka, da ostaja v odnosu dovolj varen. Dobro vprašanje za terapevta ni, katero tehniko naj uporabi, temveč: kakšen prostor ta klient zdaj potrebuje, da se bo nekaj lahko oblikovalo, ne da bi ga preplavilo?

Zaključek

Ustvarjalnost v psihoterapiji ni nasprotje strokovnosti, temveč njen zrel del. Terapevt, ki dela ustvarjalno, ne opušča kliničnega mišljenja, temveč ga razširi. Zna poslušati besede, a tudi molk, zna slediti zgodbi, a tudi podobi, in zna počakati, kadar bi bilo lažje razložiti.

Psihoterapevtska sprememba se namreč ne zgodi le takrat, ko razumemo, zakaj trpimo. Zgodi se tudi takrat, ko v odnosu doživimo, da lahko obstajamo drugače: manj prilagojeno, manj prestrašeno, manj odrezano od sebe. Včasih je začetek te spremembe zelo majhen. Ena beseda. Ena risba. En pogled. En trenutek igre. Prav zato je ustvarjalnost v psihoterapiji tako pomembna: ne zato, da bi iz klienta naredila umetnika, temveč zato, ker mu pomaga ponovno najti prostor, v katerem je lahko človek.

Vabimo vas k prvemu koraku

Če imate občutek, da svoje življenje predvsem obvladujete, redko pa ga zares čutite, je psihoterapevtski prostor lahko priložnost za drugačen stik s seboj. Ne gre za to, da bi morali takoj vedeti, kaj je narobe, ali znati jasno povedati, kaj potrebujete. Dovolj je začeti tam, kjer ste.

Viri in priporočena literatura

• Abbing, A., Ponstein, A., van Hooren, S., de Sonneville, L., Swaab, H., & Baars, E. (2018). The effectiveness of art therapy for anxiety in adults: A systematic review of randomised and non-randomised controlled trials. PLOS ONE, 13(12), Article e0208716. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0208716

• American Psychiatric Association. (n.d.). Healing through art. https://www.psychiatry.org/news-room/apa-blogs/healing-through-art

• Hu, J., Zhang, J., Hu, L., Yu, H., & Xu, J. (2021). Art therapy: A complementary treatment for mental disorders. Frontiers in Psychology, 12, Article 686005. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2021.686005

• Lee, M., Choi, H., Shin, J., & Suh, H.-S. (2023). The effects of adding art therapy to ongoing antidepressant treatment in moderate-to-severe major depressive disorder: A randomized controlled study. International Journal of Environmental Research and Public Health, 20(1), Article 91. https://doi.org/10.3390/ijerph20010091

• Shukla, A., Choudhari, S. G., Gaidhane, A. M., & Quazi Syed, Z. (2022). Role of art therapy in the promotion of mental health: A critical review. Cureus, 14(8), Article e28026. https://doi.org/10.7759/cureus.28026

• Soler, G. (n.d.). Creativity, CreaTherapy and notes on creativity, transitionality and the creative self [Unpublished manuscript].

• Soler, G. (2026, June 17). Creativity in psychotherapy [Webinar]. Sigmund Freud Inštitut. https://sigmund-freud.si/

• Slovenska krovna zveza za psihoterapijo. (2024, April 25). Strokovni seminar: Psihoanalitično delo z otroki in mladostniki. https://www.skzp.si/2024/04/25/strokovni-seminar-psihoanaliticno-delo-z-otroki-in-mladostniki/

• Winnicott, D. W. (1953). Transitional objects and transitional phenomena: A study of the first not-me possession. International Journal of Psycho-Analysis, 34, 89–97.

• Winnicott, D. W. (1965). Ego distortion in terms of true and false self. In The maturational processes and the facilitating environment: Studies in the theory of emotional development (pp. 140–152). International Universities Press. (Original work published 1960)

• Winnicott, D. W. (1971). Playing and reality. Tavistock Publications.

• Winnicott, D. W. (2017). Otrok, družina in svet zunaj (B. Gradišnik, Trans.). UMco. (Original work published 1957)