Kdo poskrbi za vas, ko vi skrbite za druge?

Morda vsak dan poskrbite za starša, ki se sam ne znajde več. Morda skrbite za otroka s posebnimi potrebami ali partnerja s kronično boleznijo. Morda pa je skrb za druge vaš poklic, in delate kot medicinska sestra, socialna delavka ali psihoterapevt. V vseh teh vlogah je nekaj skupnega: dajete velik del sebe, pogosto na račun lastnega počitka in časa zase.

29.oktober je mednarodni dan skrbi in podpore, dan, ki opozarja na nekaj, kar v vsakdanjem govoru redko poimenujemo. Skrb za drugega je delo, tudi kadar izvira iz ljubezni, in kot vsako dolgotrajno delo ima svojo psihološko ceno. Ta članek je namenjen vsem, ki skrbite za bližnjega ali je skrb za druge del vašega poklica, in se sprašujete, kje je meja med predanostjo in izčrpanostjo.

Foto: Teona Swift / Pexels 

"To je pač nekaj, kar se naredi." "Saj je moja mama, seveda ji pomagam." Stavki, podobni tem, pogosto slišim od ljudi, ki so leta prevzemali skrb za bližnjega, ne da bi si dovolili misel, da je to, kar počnejo, zares zahtevno delo. Ljubezen do osebe, za katero skrbimo, in obremenitev, ki jo skrb prinaša, nista v nasprotju. Obe sta lahko resnični hkrati.

V psihoterapevtskem razumevanju skrb za bližnjega pogosto ni le praktična naloga, temveč tudi odnosno dogajanje, ki se dotika naše lastne zgodovine. Kadar skrbimo za starajočega se starša, se lahko v nas obudijo vzorci iz otroštva, morda smo bili kot otroci navajeni skrbeti za druge in postavljati svoje potrebe na zadnje mesto, ali pa smo se v odnosu z istim staršem počutili premalo videni. Skrb v odraslosti se tako lahko prepleta s starejšimi, nepredelanimi izkušnjami, kar delo naredi še bolj zahtevno, četudi se to na zunaj ne vidi.

Raziskovalci, ki so preučevali obremenitev skrbnikov, so proces skrbi opisali kot niz med seboj povezanih obremenitev. Poleg neposrednih zahtev nege, na primer pomoči pri hranjenju, zdravilih ali nočnem bdenju, se pojavljajo tudi posredne obremenitve, ki izhajajo iz spremenjenih vlog, omejenega časa zase in občutka, da lastno življenje izgublja svoj prejšnji tok.

Izgorelost skrbnika, v tuji literaturi znana tudi kot caregiver burnout, ni le utrujenost po napornem dnevu. Gre za posledico dolgotrajnega, pogosto nepredvidljivega stresa, ki mu skrbnik ni izpostavljen občasno, temveč skorajda neprekinjeno. Že konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja so raziskovalci za to izkušnjo skovali izraz breme skrbstva, s katerim so želeli ločiti subjektiven občutek obremenjenosti od zgolj objektivnih zahtev nege, saj sta se izkazala za dve različni, a povezani stvari.

Kaže se na več ravneh. Na čustveni ravni gre za izčrpanost, ki je počitek ne odpravi zlahka, pogosto pa jo spremljajo občutek ujetosti, razdražljivost ali otopelost. Na ravni odnosa do osebe, za katero skrbimo, se lahko pojavi neke vrste čustvena oddaljenost, občutek, da opravljamo nalogo, ne da bi ob tem čutili tisto bližino, ki smo jo nekoč. Na ravni pogleda na samega sebe pa se pogosto pojavi občutek, da nikoli ne naredimo dovolj, četudi objektivno gledano naredimo veliko. Ta tridelna slika izčrpanosti, čustvene oddaljenosti in občutka nezadostnosti izvira iz raziskav o poklicni izgorelosti, ki so pokazale, da gre za dosledno ponavljajoč se vzorec pri ljudeh, ki dolgotrajno skrbijo za druge.

Raziskave, ki so primerjale skrbnike z ljudmi brez skrbstvenih obveznosti, so pokazale jasne razlike, med drugim višjo raven stresa, pogostejše znake depresivnega razpoloženja in nižji občutek lastne učinkovitosti pri skrbnikih, pri čemer so razlike še izrazitejše pri tistih, ki skrbijo za osebo z demenco. To ne pomeni, da je izgorelost neizogibna posledica skrbi, pomeni pa, da gre za resnično in dobro dokumentirano tveganje, ki si zasluži pozornost, ne pa premalovažanja.

Družinski skrbniki so v posebej zahtevnem položaju. Zaposleni, ki jih delo izčrpava, imajo vsaj načeloma možnost, da se po koncu delovnika od njega ločijo. Skrb za bližnjega takšne meje pogosto nima. Nadzor nad zdravjem, skrb za varnost, čustvena prisotnost, vse to lahko traja skorajda ves dan, pogosto pa se nadaljuje tudi ponoči.

Vloga skrbnika se prepleta z drugimi vlogami, ki jih ima ista oseba, morda je hkrati hči, zaposlena in mati svojim otrokom. Meje med temi vlogami se lahko zabrišejo, kar eden izmed temeljnih modelov obremenjenosti skrbnikov opisuje kot širjenje stresa iz ene vloge v druge. Posledica je pogosto občutek, da nikjer nismo zares prisotni, ne pri delu, ne v skrbi, ne v lastnem življenju.

V takih okoliščinah je tudi otrokom v družini pogosto težko. Otroci so občutljivi na to, koliko so starši čustveno in fizično na voljo, zato je smiselno, da se izgorelost skrbnika naslavlja ne le zaradi njega samega, temveč tudi zaradi celotne družinske dinamike.

Podobna, a nekoliko drugačna oblika izgorelosti prizadene tudi tiste, ki skrb za druge opravljajo poklicno. Medicinske sestre, socialni delavci, psihoterapevti in drugi poklici pomoči so dnevno izpostavljeni bolečini, stiski in ranljivosti drugih ljudi. Temu pojavu v literaturi pravimo sočutna izčrpanost, torej stanje, v katerem nenehno empatično vživljanje v trpljenje drugih izčrpa lastne čustvene vire strokovnjaka.

Sočutna izčrpanost ni znak, da strokovnjak svojega dela ne opravlja dobro, prej nasprotno, pogosteje prizadene tiste, ki so v svoje delo najbolj empatično vpeti. Raziskave o poklicni izgorelosti poudarjajo, da gre za pojav, ki ga ne moremo pojasniti zgolj z osebnostjo posameznika, temveč je tesno povezan tudi z delovnimi pogoji, obsegom dela in razpoložljivo podporo, na primer redno supervizijo. Zato je skrb za skrbnike, tudi poklicne, smiselno razumeti kot naložbo v sistem, ne kot dodatno uslugo posamezniku.

Ena najpogostejših ovir pri preprečevanju izgorelosti je prepričanje, da je postavljanje meje sebično. V psihoterapevtskem razumevanju je pogosto ravno nasprotno. Meja je pogoj, da lahko skrb sploh nadaljujemo, ne da bi pri tem izgubili sebe.

Podoba, ki jo pri tem pogosto uporabim, je naslednja: da bi lahko bili za drugega mirna in zanesljiva opora, moramo biti v nekem smislu mirni in zanesljivi tudi sami s seboj. Kadar smo izčrpani, razdražljivi ali čustveno prazni, to skorajda neizogibno začuti tudi oseba, za katero skrbimo, ne glede na to, kako zelo si prizadevamo, da bi to prikrili. Meja, na primer čas, ki ga vzamemo zase, pomoč, za katero prosimo druge, ali preprosto priznanje, da nekaterih stvari trenutno ne zmoremo, je nujna. Več o tem, kako meje postavljati v praksi, si lahko preberete v našem članku o postavljanju meja. 

Občasna utrujenost ali slab dan sta del vsake dolgotrajne skrbi in sama po sebi nista razlog za skrb. Drugače je, kadar izčrpanost postane stalnica, kadar se pojavi trajen občutek ujetosti ali zamere, kadar opažate, da ste čustveno vse bolj oddaljeni od osebe, za katero skrbite, ali kadar skrb pomembno vpliva na vaše odnose, delo ali zdravje.

V takih primerih je smiselno poiskati strokovno pomoč. V Ambulanti SFI potekajo psihoterapevtske in psihološke obravnave za odrasle, pare in družine, psihološki posvet pa je lahko dober prvi korak, če niste prepričani, katera oblika podpore je za vas prava. 

Kadar izgorelost pomembno vpliva na celotno družino, je lahko koristna tudi družinska psihoterapija, v kateri se lahko obravnava skrbstvena dinamika kot celota, ne le izkušnja posameznika.

Skrb za drugega redko izbiramo zaradi lastne koristi, pogosteje izvira iz ljubezni, dolžnosti ali obojega hkrati. Prav zato je še toliko bolj pomembno, da priznamo, kaj nas ta skrb stane, z namenom, da bi jo lahko nosili dlje in bolj vzdržno. Mednarodni dan skrbi in podpore je priložnost, da tistim, ki skrbijo za druge, rečemo, da je njihovo delo videno, in da tudi oni sami zaslužijo skrb.

Je izgorelost skrbnika enaka depresiji? Ne, čeprav se lahko simptoma prekrivata in eno lahko sčasoma preide v drugo. Izgorelost skrbnika je tesneje vezana na konkretno vlogo in okoliščine skrbi, zato se pogosto vsaj deloma izboljša, kadar se obremenitev zmanjša ali se vzpostavi ustrezna podpora. Depresija je širša duševna motnja, ki lahko vztraja tudi po spremembi okoliščin. Kadar niste prepričani, za kaj gre, je smiselna strokovna ocena.

Kako naj postavim mejo, ne da bi se počutil ali počutila krivega? Občutek krivde ob prvih mejah je zelo pogost, še posebej, če smo dolgo časa delovali brez njih. To ne pomeni, da je meja napačna, pomeni le, da gre za spremembo vzorca, na katero se moramo šele navaditi. V psihoterapevtskem procesu je pogosto koristno raziskati, od kod ta občutek krivde izvira, saj to olajša, da meje sčasoma postavljamo z manj notranjega odpora.

Ali lahko izgorelost skrbnika vpliva tudi na otroke v družini? Da, otroci so praviloma zelo občutljivi na čustveno in fizično razpoložljivost staršev. Pomembno je biti nanjo biti pozoren, po potrebi pa tudi poiskati podporo za celotno družino, ne le za skrbnika samega.

Kam se lahko obrnem po podporo, če skrbim za bližnjega? Poleg psihoterapevtske in psihološke podpore, ki je na voljo v Ambulanti SFI, lahko pomoč pri praktičnih vidikih nege in nasvet iščete tudi pri patronažni zdravstveni negi in na lokalnem centru za socialno delo. Za pogovor o psihološki plati skrbstvene vloge je dober prvi korak psihološki posvet.

Figley, C. R. (2002). Compassion fatigue: Psychotherapists' chronic lack of self care. Journal of Clinical Psychology, 58(11), 1433-1441. https://doi.org/10.1002/jclp.10090

Maslach, C., & Jackson, S. E. (1981). The measurement of experienced burnout. Journal of Organizational Behavior, 2(2), 99-113. https://doi.org/10.1002/job.4030020205

Maslach, C., Schaufeli, W. B., & Leiter, M. P. (2001). Job burnout. Annual Review of Psychology, 52, 397-422. https://doi.org/10.1146/annurev.psych.52.1.397

Pearlin, L. I., Mullan, J. T., Semple, S. J., & Skaff, M. M. (1990). Caregiving and the stress process: An overview of concepts and their measures. The Gerontologist, 30(5), 583-594. https://doi.org/10.1093/geront/30.5.583

Pinquart, M., & Sörensen, S. (2003). Differences between caregivers and noncaregivers in psychological health and physical health: A meta-analysis. Psychology and Aging, 18(2), 250-267. https://doi.org/10.1037/0882-7974.18.2.250

Zarit, S. H., Reever, K. E., & Bach-Peterson, J. (1980). Relatives of the impaired elderly: Correlates of feelings of burden. The Gerontologist, 20(6), 649-655. https://doi.org/10.1093/geront/20.6.649

Avtorica: dr. Anja Štrukelj Kozina, integrativna psihoterapevtka in supervizorka