Kako po izgubi znova najti prostor za življenje

Ob knjigi Pisma Maticu: o žalovanju, ohranjanju vezi in dovoljenju, da nam je znova lahko tudi
dobro


Po smrti bližnjega lahko razum že ve, da človeka ne bo več, vsakdan pa ga še vedno pričakuje. V trenutku, ko bi mu nekaj povedali, ob družinski mizi, ob misli na prihodnost, v kateri je imel svoje mesto. Izguba se tako vrača v majhnih, običajnih trenutkih. Znova in znova se srečujemo z razdaljo med življenjem, ki smo ga poznali, in tistim, ki ga moramo šele spoznati. 

O tem je na literarnem večeru Psihoterapija med vrsticami, ki je 17. novembra 2026 potekal na Sigmund Freud Inštitutu, govorila Doris Kukovičič, avtorica knjige Pisma Maticu. V pogovoru z Branko Grbin, specializantko integrativne psihoterapije, je pripovedovala o izgubi sina, pisanju in postopnem iskanju načina, kako živeti z njegovo odsotnostjo. 

pisma-maticu.jpg


Smrt otroka globoko pretrese pričakovani red življenja. Poseže v starševsko identiteto, odnose, občutek varnosti in prihodnost, ki je bila dotlej samoumevno povezana z otrokovim odraščanjem. Dorisina izkušnja ohranja svojo neponovljivost. Ob njej pa se odpirajo tudi vprašanja, ki spremljajo številne žalujoče: Kaj se zgodi z ljubeznijo, ko človeka ni več? Kako ohraniti bližino z njim? In kako si dovoliti živeti, ko se zdi, da bi vsak korak naprej lahko pomenil oddaljevanje? Knjiga je nastala iz več kot sto pisem, ki jih je Doris po sinovi smrti pisala Maticu. Skozi njih ostaja navzoč mlad človek, ki je rad živel: nasmejan športnik, sin, s katerim jo povezujejo skupni trenutki in odnos. Pisanje je postalo način, kako nagovoriti njegovo odsotnost in hkrati ohraniti nekaj zelo osebnega med njima.

»Neskončno boli, ker ga imam neskončno rada.«

Doris Kukovičič

V teh besedah sta bolečina in ljubezen tesno skupaj. Žalujočemu lahko veliko pomeni, da okolica v njegovi žalosti prepozna pomen odnosa, še posebej takrat, ko od njega že pričakuje, da bo bolje. Obenem ostaja pomembno, da trpljenje ne postane merilo ljubezni. Človeku svoje povezanosti z umrlim ni treba dokazovati z nenehno bolečino. Prav možnost, da odnos sčasoma občuti tudi drugače, lahko odpre nekaj prostora za življenje.

Bolečina se vrača

Žalovanje si je od zunaj lahko predstavljati kot pot, na kateri bi moralo biti z vsakim mesecem nekoliko lažje. Od znotraj je pogosto precej manj predvidljivo. Po dnevu, ko človek zmore delati, se pogovarjati in se celo nasmejati, ga lahko nepričakovano preplavi pesem, vonj ali povsem navaden prizor. Ob takšnem povratku žalosti se včasih pridruži še strah, da ves dotedanji trud ni ničesar spremenil.
 Doris je spremembo v svojem doživljanju opisala drugače:
»Bolečina je v bistvu ista … moj odziv nanjo pa je drugačen. Pripravljena sem, poznam jo.«

Sčasoma lahko torej postane bolj poznano nekaj, kar je bilo sprva povsem neobvladljivo. Človek začne prepoznavati, kaj ga preplavi, kdaj potrebuje bližino in kdaj umik ter kaj mu pomaga prestati težke trenutke. Bolečina lahko še vedno močno poseže vanj, vendar ima ob njej več opore in izkušenj, da jo zmore preživeti. 

Takšno prehajanje osvetljuje tudi dvojni procesni model žalovanja Margaret Stroebe in Henka Schuta. Žalujoči se izmenično usmerja k izgubi in k ponovnemu urejanju življenja. Včasih potrebuje spominjanje, jok in pogovor o umrlem; drugič vsakdanja opravila, delo, počitek ali nekaj prijetnega, kar mu omogoči predah. Oboje pripada prilagajanju na izgubo. Stalna potopljenost v bolečino bi bila izčrpavajoča, trenutki razbremenitve pa lahko pomagajo ohranjati moč za nadaljnje srečevanje z njo.

Žalost se ob tem oglaša tudi v telesu. Utrujenost, pritisk v prsih, nemir, nespečnost ali otopelost lahko postanejo del vsakdana. Doris je pripovedovala, da bolečino včasih dobesedno prediha. Dihanje je njen način, kako ostati ob tem, kar čuti, in prestati trenutek, ko postane posebej težko. Drugemu bodo bližje hoja, tišina, ustvarjanje, molitev, narava ali pogovor. Tudi občutki so lahko precej bolj raznoliki, kot si predstavljamo ob besedi žalovanje. Ob pogrešanju se lahko pojavijo jeza, zavist, krivda, olajšanje ali nenavadna praznina. Človeka včasih prestraši prav njegov lastni odziv: da ne more jokati, da ga razjezi sreča drugih ali da za nekaj časa sploh ničesar ne čuti. Takšna doživljanja potrebujejo možnost, da jih postopoma prepoznamo in o njih spregovorimo. Če jih spremljajo ravnanja, ki ogrožajo nas ali druge, pa je pomembna dodatna pomoč.

Pisma so lahko prostor odnosa

Ko nekoga izgubimo, v nas še naprej živijo navade, povezane z njim. Želja, da bi mu nekaj povedali. Pričakovanje njegovega odziva. Občutek, kakšni smo bili ob njem. Smrt prekine možnost skupnega vsakdana, notranji odnos pa se spreminja počasneje in na zelo oseben način. Za Doris so tak prostor postala pisma. V njih je lahko Maticu še naprej govorila, zapisovala svojo bolečino in ohranjala spomin nanj. Njena izkušnja pokaže, koliko lahko človeku pomeni oblika izražanja, v kateri mu svojih občutkov ni treba prilagajati pričakovanjem drugih. Na papirju se lahko vrne k istemu vprašanju, ostane ob istem spominu ali pove nekaj, za kar v pogovoru še nima besed.


Starejše predstave o žalovanju so pogosto poudarjale potrebo po čustvenem ločevanju od umrlega. Koncept nadaljevanja vezi pa opisuje možnost, da povezanost ostaja v drugačni obliki: v pripovedovanju, ritualih, vrednotah, spominih ali pisanju. Raziskave ob tem opozarjajo, da je njen pomen različen. Lahko prinaša tolažbo, občutek bližine in oporo pri ohranjanju identitete, lahko pa se povezuje tudi s stisko. Pomembno je, kako jo posameznik doživlja v svojem življenju. Pisma zato ostajajo Dorisina pot, ki je drugemu ni treba ponoviti. Nekdo bo vez ohranjal z obiskovanjem skupnega kraja, drugi z izgovarjanjem imena, fotografijo ali drobno navado. Nekdo dolgo ne bo zmogel ničesar od tega. Žalovanje potrebuje dovolj svobode, da človek najde obliko bližine, ki jo lahko prenese.

»Žalovanje je potovanje. Ni cilj. Je del mojega življenja po tebi.«

Doris Kukovičič

Sprejemanje smrti in ohranjanje odnosa lahko potekata skupaj. Človek se postopoma srečuje z dokončnostjo fizične odsotnosti, hkrati pa odkriva, kaj mu je od odnosa ostalo. Ob tem lahko spomin sčasoma zajame več kot okoliščine smrti. Znova se pokažejo značaj, humor, zanimanja in vsakdanji trenutki umrlega. Tudi v Dorisinem pripovedovanju ima Matic svoje življenje, ki sega daleč onkraj izgube.

Identiteta po izgubi

Velika izguba lahko za nekaj časa zapolni skoraj ves občutek sebe. Druge vloge zbledijo, nekdanji interesi se zdijo oddaljeni, prihodnost pa izgubi obliko. Človek se težko prepozna v življenju, ki se navzven morda nadaljuje podobno kot prej.

»Danes vem, da nisem več samo moja izguba.«

Doris Kukovičič

Doris je govorila o tem, kako so se ob identiteti žalujoče matere postopoma znova pokazale tudi druge razsežnosti njenega življenja: mama, žena, prijateljica, sodelavka. Maticova mama ostaja. Obenem se lahko vrača v odnose in dejavnosti, v katerih prepoznava še druge dele sebe. Psiholog Robert Neimeyer žalovanje razume tudi kot ponovno gradnjo pomena. Izguba lahko poruši dotedanje razumevanje sveta in lastnega mesta v njem; človek poskuša to, kar se je zgodilo, postopoma vključiti v svojo življenjsko zgodbo. Pri tem išče način, kako razumeti sebe, odnos z umrlim in življenje, ki se nadaljuje. Takšno iskanje ne zahteva razlage, ki bi smrt upravičila. Ob tragediji lahko ostanejo vprašanja brez odgovora. Bolj dosegljivo postane vprašanje, kako preživeti sedanji dan, komu se približati in kaj še ohranja osebni pomen. Sčasoma se lahko iz teh izkušenj začne oblikovati prihodnost, ki je človek prej sploh ni mogel slutiti. Prav ob vračanju življenja pa se lahko pojavi nepričakovana ovira: krivda. Prvi sproščen smeh, prijeten izlet ali uspešen dan nenadoma zaboli. Kako je mogoče, da mi je dobro, ko njega ni? Ali to pomeni, da pozabljam?


Doris je povedala, da se je dobrih občutkov nekoč skoraj bala in se spraševala, ali je do njih sploh upravičena. Danes jih sprejema s hvaležnostjo. Ta premik je lahko zelo nežen in zahteven hkrati. Žalujoči si mora včasih šele dovoliti izkušnjo, da lahko nekoga močno pogreša in obenem občuti veselje. Pogrešanje ostaja tudi ob dobrem dnevu. Ljubezen lahko najde izraz v načinu, kako človek skrbi za druge, v tem, čemur namenja pozornost, ali v spominu, ki ga tokrat spremlja nasmeh. Tudi tako se odnos lahko ohranja.

Biti skupaj, čeprav žalujemo različno

V družini se ob isti smrti sreča več različnih izgub. Starš izgubi otroka, sorojenec brata ali sestro, partner človeka, s katerim je delil življenje. Vsak od teh odnosov ima svojo zgodovino, svoje spomine in svojo prihodnost, ki je ne bo mogoče uresničiti. Različni so tudi načini žalovanja. Nekdo potrebuje pogovor, drugi opravila ali gibanje. Eden pogosto izreka ime umrlega, drugi ob njem obmolkne. V takšnih razlikah se bližnji lahko boleče zgrešijo. Tišino razumejo kot brezbrižnost, potrebo po samoti kot zavračanje, vrnitev k delu kot prehiter odmik.


Pomaga lahko, če poskušajo drug drugemu povedati, kaj se dogaja za vidnim odzivom. Za molkom je lahko strah pred preplavljenostjo, za nenehnim govorjenjem pa bojazen, da bo umrli izginil tudi iz skupnega spomina. Razumevanje teh razlik omogoči več bližine, tudi kadar družinski člani ne zmorejo žalovati v istem ritmu. Otroci ob tem potrebujejo jasno, resnično in starosti primerno razlago ter možnost, da se k vprašanjem vračajo. Odrasli pa lahko potrebujejo tudi oporo zunaj družine. Včasih je šele ob prijatelju, v skupini ali terapevtskem odnosu mogoče izraziti tisto, kar doma zadržujejo, ker želijo obvarovati druge. Razpoložljivost bližnjih ima svoje meje, še posebej kadar tudi sami nosijo veliko bolečino.


Podobna zadrega se pojavi v širši okolici. Ljudje bi radi pomagali, vendar jih je strah napačnih besed. Zato se umaknejo ali se izognejo omembi umrlega. Žalujoči lahko tako ostane sam prav s tistim, kar najbolj potrebuje sogovornika. Preprosto vprašanje »Kako ti je danes?« dopušča, da je izkušnja vsakokrat drugačna. Izgovorjeno ime lahko odpre prostor za spomin, če žalujočemu to ustreza. Prav toliko šteje pripravljenost sprejeti, da danes o tem ne želi govoriti. Ob poslušanju pomaga tudi konkretna ponudba obroka, prevoza, sprehoda ali pomoči pri opravilu, za katero mu zmanjkuje moči.


Težje je ostati ob žalosti, kadar je ne moremo ublažiti. Takrat hitro posežemo po tolažbah, kot so »vsaj …«, »moraš biti močan« ali »čas celi vse rane«. Žalujočemu pa lahko več pomeni, da nekdo prenese njegovo izkušnjo brez primerjanja in določanja rokov. Da posluša isto zgodbo tudi drugič in tretjič ter ostane v stiku, ko začetna pozornost okolice že popusti. O osamljenosti, ki nastaja ob prezrti ali težko razumljeni izgubi, podrobneje piše tudi dr. Anja Štrukelj Kozina, integrativna psihoterapevtka in supervizorka, v članku Žalovanje, ki ga okolica ne vidi.

Opora, ob kateri je mogoče živeti naprej

Ob spoštovanju osebnega ritma žalovanja je pomembno prepoznati tudi stisko, pri kateri človek potrebuje dodatno pomoč. Sama intenzivnost žalosti ali čas, ki je minil od smrti, še ne povesta dovolj o njegovem stanju. Svetovna zdravstvena organizacija pri podaljšani motnji žalovanja poleg trajanja upošteva vztrajno, vseobsegajoče hrepenenje ali preokupacijo z umrlim, močno čustveno bolečino, kulturni in verski kontekst ter izrazito ovirano vsakodnevno delovanje. Tudi dolgotrajna žalost je lahko del običajnega žalovanja.


Strokovna podpora je posebej pomembna, kadar človek dlje časa skoraj ne zmore skrbeti zase ali opravljati osnovnih obveznosti, se vse bolj osamlja, stisko blaži z nevarno rabo alkohola ali drugih snovi oziroma doživlja hude panične ali travmatske odzive. Misli, da ne želi več živeti, potrebujejo takojšnjo pozornost in pomoč. Za pogovor pa se je mogoče odločiti tudi prej, preprosto zato, ker človek potrebuje nekoga, ob katerem lahko pove svojo zgodbo. Varen odnos omogoča, da se vrača k težkim občutkom v tempu, ki ga zmore, in ob tem postopoma prepoznava tudi svoje potrebe.

Žalovanja vam ni treba nositi sami

Ambulanta Sigmunda Freuda

Žalovanje nima pravilnega poteka in zanj ni treba vedno najti pravih besed. V Ambulanti SFI lahko dobite varen strokovni prostor, v katerem lahko poiščete način življenja z izgubo.

Dorisina pripoved ostaja osebno pričevanje o življenju, ki ga je sinova smrt nepreklicno spremenila. V njej ni obljube, da bo bolečina izginila, niti pričakovanja, da bi moral človek v izgubi odkriti nekaj dobrega. So pa pisma, spomini, odnosi in trenutki, v katerih postaja življenje znova mogoče. Ob koncu se zato vračamo k Maticu, kakršen živi v mamini pripovedi: mlademu človeku, ki se je smejal, imel rad šport in rad živel. Knjiga ohranja nekaj njegovega sveta in nekaj njunega odnosa. Doris pa ob njem postopoma najdeva tudi možnost, da ostaja prisotna v svojem življenju. 

»Zakaj se pogovarjamo o smrti? Zato, da si pokažemo življenje.«

Doris Kukovičič

V teh besedah se srečata temi večera, ki ostajata tesno prepleteni: kako nositi odsotnost in kako biti ob ljudeh, ki so še tukaj. Žalovanje lahko potrebuje veliko časa in veliko ponovitev. Nekega dne pa se ob bolečem spominu lahko pojavi tudi toplina, ob pogrešanju želja po bližini, ob zavedanju izgube hvaležnost za nekaj, kar se dogaja zdaj. Tudi za tak trenutek sme biti prostor.

Članek je nastal na podlagi literarnega večera Psihoterapija med vrsticami ob knjigi Pisma Maticu, ki je 17. novembra 2026 potekal na Sigmund Freud Inštitutu. Z avtorico Doris Kukovičič se je pogovarjala Branka Grbin, specializantka integrativne psihoterapije. 

Strokovni viri

  • Stroebe, M., in Schut, H. (1999). The dual process model of coping with bereavement:
    Rationale and description. Death Studies, 23(3), 197–224. PubMed.
  •  Neimeyer, R. A. (2019). Meaning reconstruction in bereavement: Development of a
    research program. Death Studies, 43(2), 79–91. PubMed.
  •  The impact of continuing bonds following bereavement: A systematic review. Objavljeno na
    spletu leta 2023 v reviji Death Studies. PubMed.
  • Svetovna zdravstvena organizacija. ICD-11: Prolonged grief disorder, 6B42. Opis in
    diagnostične zahteve.