Novembrski filmski večer: "2046"
Zakaj se v odnosih vračamo k podobnim zgodbam, tudi kadar nas bolijo? Kaj se zgodi, ko izgube ne zmoremo odžalovati? In kaj o sebi zamolčimo, da lahko ohranimo podobo, kakršno želimo imeti?
Inštitut Sigmunda Freuda in Psihoanalitični filmski klub v sodelovanju z Društvom za promocijo duševnega zdravja vabimo na novembrsko srečanje, ki bo v četrtek, 19. novembra 2026, od 17.30 dalje, v predavalnici P1, Inštituta Sigmunda Freuda, Trubarjeva 65, Ljubljana.
Večer bosta povezala dva filma, ki vsak na svoj način odpirata vprašanja želje, bližine in zgodb, s katerimi osmišljamo svoje odnose ali se pred njimi varujemo.
2046 — ko preteklost ne postane preteklost
Wong Kar-wai, 2004
Pisatelj Chow Mo-wan (Tony Leung) svoje spomine, hrepenenja in izkušnje odnosov prepleta z znanstvenofantastično pripovedjo o skrivnostnem kraju 2046, kjer naj bi bilo mogoče znova najti izgubljene spomine in kjer se nič ne spreminja.
Film lahko beremo kot pripoved o težavah z žalovanjem in prisili ponavljanja: o vračanju k znanim odnosnim vzorcem, v katerih poskušamo znova najti nekaj izgubljenega, ob tem pa težko zares srečamo človeka pred seboj. Chow hrepeni po bližini, vendar njegovi odnosi ostajajo zaznamovani s preteklostjo.
Kdaj spomin ohranja vez in kdaj nas ujame? Ali v drugem vidimo njega samega ali predvsem nekoga, ki smo ga izgubili? Kako tvegati novo bližino, če ta pomeni tudi možnost nove izgube?
Nelinearna pripoved in bogata vizualna simbolika odpirata prostor za razmislek o tem, kako se preteklost vrača v sedanjost. Pisanje pa lahko razumemo kot poskus preoblikovanja bolečine v ustvarjanje — in se ob tem vprašamo, ali junaku pomaga izgubo predelati ali jo ohranja živo.
Predfilm: Slaščičarka iz Monceauja (La Boulangère de Monceau) — zgodbe, ki jih pripovedujemo o sebi
Éric Rohmer, 1963, 23 minut
Prvi film iz Rohmerjevega cikla Šest moralnih zgodb spremlja mladeniča, čigar razlaga lastnih odločitev razkriva razkorak med tem, kako se vidi, in tem, kako ravna z drugimi.
S psihoterapevtskega vidika film odpira vprašanja racionalizacije, samoprevare in ohranjanja idealne samopodobe. Kako si pojasnimo svoje ravnanje, da se nam ni treba srečati z občutki krivde ali z odgovornostjo za bolečino drugega?
Skozi Winnicottov pojem zmožnosti skrbi se lahko vprašamo tudi, koliko zmoremo drugega prepoznati kot samostojno osebo z lastnimi občutki in potrebami ter sprejeti, da ga lahko s svojim ravnanjem prizadenemo.
Dva filma, skupno vprašanje: koliko prostora v naših odnosih ostaja za drugega, ko nas vodijo neodžalovane izgube in potreba po ohranjanju določene podobe o sebi?
Ogled filmov je brezplačen, prijava je obvezna. Oba filma imata angleške podnapise.
Avtorica napovednika in organizatorka filmskih projekcij: mag. Irena Zagajšek psihoanalitična psihoterapevtka, predsednica DPDZ, predavateljica in publicistka