Začetek novega šolskega leta: kako otroku pomagati pri prehodu

Začetek šolskega leta ni samo nov urnik, nakup potrebščin in vrnitev v vsakodnevni ritem. Za otroka ali mladostnika je to pomemben prehod, ki lahko prinese veselje, radovednost in pričakovanje, hkrati pa tudi negotovost, napetost ali strah.

Tudi kadar otrok ostaja na isti šoli, se z novim šolskim letom marsikaj spremeni: učitelji, zahteve, sošolci, urnik, način dela in pričakovanja. Prehod v višji razred, na drugo stopnjo šolanja ali v novo šolo je lahko še posebej intenziven. Otrok se mora znova znajti v novih odnosih, pravilih in obveznostih, ob tem pa pogosto išče odgovor na vprašanje, ali bo zmogel, ali bo sprejet in ali mu bo uspelo.

Otrok lahko ob začetku šolskega leta hkrati čuti več različnih stvari. Lahko se veseli sošolcev, a ga je strah nove učiteljice. Lahko komaj čaka na novo šolo, vendar hkrati pogreša prijatelje iz prejšnjega razreda. Zato ni nujno, da je otrok, ki izraža odpor ali negotovost, nepripravljen na šolo. Pogosto le potrebuje čas, da spremembe čustveno predela in da v novem okolju ponovno dobi občutek varnosti.

Foto: Max Fischer / Pexels 

Počitniški dnevi so običajno manj strukturirani, zato otrok pogosto potrebuje nekaj časa, da se navadi na zgodnejše vstajanje, domače naloge, dejavnosti po pouku in manj prostega časa.

Šolske obveznosti naj postopoma postanejo del vsakodnevne rutine, ne pa vsakodnevni vir konfliktov. Smiselno je, da starši skupaj z otrokom oblikujejo dovolj predvidljiv ritem: čas za šolsko delo, počitek, igro, prijatelje, gibanje in druge dejavnosti.

Pri tem ni cilj popolna organiziranost. Mlajši otrok bo potreboval več skupnega načrtovanja, starejši pa več zaupanja, prostora za lastne odločitve in tudi možnost, da iz kakšne napake nekaj izkusi.

Starši lahko pomagajo pri organizaciji, vendar ni koristno, da prevzamejo otrokove obveznosti nase. Če starš nenehno preverja torbo, rešuje naloge ali skrbi, da otrok ničesar ne pozabi, otrok težje razvija občutek odgovornosti in zaupanja vase. Koristneje je, da starši pokažejo zanimanje za otrokov način dela: »Kako si se lotil naloge?«, »Kaj ti je šlo danes dobro?« ali »Kje bi želel malo pomoči?«

Za otroka šola ni le prostor učenja. Je tudi pomemben socialni prostor, v katerem se uči sodelovanja, pripadnosti, reševanja konfliktov in oblikovanja prijateljstev. Vprašanje, ali bo sprejet med vrstniki, je zato za številne otroke in mladostnike zelo pomembno.

Ob prehodu v nov razred ali šolo se lahko pojavljajo skrbi, kot so: »S kom bom sedel?«, »Ali bom našel prijatelje?« in »Kaj če me ne bodo sprejeli?« Starši lahko pomagajo predvsem tako, da otrokovih skrbi ne zmanjšujejo. Namesto stavka »Saj bo v redu« je včasih bolj koristno reči: »Verjamem, da te skrbi, kako bo med novimi sošolci,« ali »Kaj misliš, da bi ti v prvih dneh pomagalo?«

Otroka lahko nežno spodbujamo, da povabi sošolca na skupno dejavnost, se udeleži interesne dejavnosti ali naredi majhen korak proti vrstnikom. Ni pa smiselno, da starši prevzamejo njegovo socialno vlogo ali sami rešujejo vsak stik in spor. Nekateri otroci prijateljstva navežejo hitro, drugi potrebujejo več časa. Podporni vrstniški odnosi lahko pomembno olajšajo prilagajanje na novo šolsko okolje.

V prvih tednih šolskega leta so lahko nemir, utrujenost, večja občutljivost ali občasna želja, da bi otrok ostal doma, pričakovani del prilagajanja. Sprememba zahteva energijo, zato otrok morda potrebuje več počitka, potrpežljivosti in predvidljivosti.

Bolj pozorni pa postanemo, kadar se stiska ne umirja, se stopnjuje ali pomembno vpliva na otrokovo vsakdanje življenje. Otrok včasih ne zna povedati: »Preobremenjen sem,« ampak to pokaže skozi vedenje, telo ali odnose.

Pozornost lahko zahtevajo predvsem:

• izrazita razdražljivost, jokavost ali pogosti izbruhi;

• težave s spanjem, velika jutranja stiska ali močan odpor do šole;

• ponavljajoči se glavoboli, bolečine v trebuhu, slabost ali druge telesne težave;

• umikanje od prijateljev in dejavnosti, ki so otroka prej veselile;

• nenaden padec motivacije ali učnega uspeha;

• močan strah pred napakami, ocenjevanjem ali neuspehom.

Pomembno je, da ne sklepamo prehitro, zakaj se otrok tako vede. V ozadju so lahko količina dela, zahtevnost snovi, preobremenjen urnik, odnosi z vrstniki, medvrstniško nasilje, strah pred neuspehom ali dogajanje doma. Včasih se prepleta več dejavnikov hkrati.

Namesto vprašanja: »Zakaj se ti spet ne da v šolo?« lahko vprašamo: »Opazim, da ti je zadnje čase težko. Kaj je pri šoli trenutno najbolj naporno?« Tako otroku sporočamo, da nas ne zanima samo njegov uspeh ali vedenje, ampak tudi njegovo doživljanje.

Če stiska traja dlje časa, se stopnjuje ali pomembno vpliva na otrokovo delovanje, je smiselno sodelovati z razrednikom, šolsko svetovalno službo, pediatrom oziroma drugimi ustreznimi strokovnjaki. Zgodnje prepoznavanje in povezana podpora šole, družine ter strokovnih služb lahko pomagata preprečiti poglabljanje težav.

Začetek šolskega leta ni preizkus, ki ga mora otrok opraviti brez napak. Je obdobje prilagajanja, v katerem so negotovost, mešani občutki in občasni zapleti pričakovani.

Otrok ne potrebuje staršev, ki bodo rešili vsako težavo, poskrbeli za popoln urnik ali vedno vedeli, kaj reči. Potrebuje odrasle, ki ga opazijo, mu prisluhnejo, mu pomagajo vzpostaviti občutek predvidljivosti in mu postopoma zaupajo, da bo zmogel.

Včasih je najpomembnejše že to, da otrok ob koncu dneva sliši: »Vidim, da je bilo danes veliko novega. Kako ti je bilo?«

Viri

Nacionalni inštitut za javno zdravje. Duševno zdravje otrok in mladostnikov – priporočila za starše. 2024.

Nacionalni inštitut za javno zdravje. Duševno zdravje mladih – zgodnje prepoznavanje in pomoč. 2026.

Smyth, E. Social relationships and the transition to secondary education. Economic and Social Research Institute.

Keay, A. The Role of Friendships and Peer Acceptance in Adjustment Over Secondary Transition. British Psychological Society.

Avtorica: Neva Urban, študentka psihoterapevtske znanosti

Strokovno pregledala: dr. Lucija Hrovat, zakonska in družinska psihoterapevtka