Piše: dr. Anja Štrukelj Kozina, integrativna psihoterapevtka in supervizorka

Nosečnost in porod sodita med razvojno najintenzivnejša obdobja odraslega življenja. Spremeni se telo, doživljanje sebe, partnerski odnos, mesto posameznika v družini in predstava o prihodnosti. Ob rojstvu otroka se začne oblikovati nova družinska struktura, hkrati pa se pogosto odprejo vprašanja in izkušnje, ki segajo daleč v preteklost bodočih staršev.

Perinatalno obdobje je zato za strokovnjake posebno področje dela. Psihoterapevt, psiholog, babica, doula, ginekolog, porodničar, psihiater, medicinska sestra ali socialni delavec lahko v zelo kratkem času sreča veselje ob pričakovanju otroka, strah pred izgubo, travmatično porodno izkušnjo, depresivnost, partnersko krizo, težave pri vzpostavljanju odnosa z otrokom ali žalovanje ob reproduktivni izgubi.

Strokovno spremljanje v tem obdobju zahteva razumevanje telesnih procesov, psihičnega doživljanja, odnosov in socialnega okolja. Posebej pomembna je sposobnost presoditi, kdaj gre za pričakovano čustveno odzivanje na veliko življenjsko spremembo in kdaj stiska presega posameznikove zmožnosti prilagajanja ter potrebuje ciljno strokovno pomoč.

S spočetjem se začne razvoj otroka, pri bodočih starših pa postopoma nastaja tudi odnos do otroka, ki ga še niso srečali.

Ženska otroka med nosečnostjo doživlja skozi telesne občutke, njegove gibe, predstave o njem, fantazije, pričakovanja in strahove. Otrok postaja psihološko navzoč veliko pred rojstvom. Vzporedno se preoblikuje njeno doživljanje sebe. Vprašanja, kot so »Kakšna mama bom?«, »Bom znala poskrbeti zanj?«, »Kaj se bo zgodilo z mojim telesom in mojim življenjem?« ali »Bom drugačna od svoje mame?«, sodijo v normalen proces psihološke priprave na materinstvo.

V sodobni literaturi se za ta obsežen razvojni prehod uporablja izraz matrescenca. Označuje spremembe identitete, odnosov, telesnega doživljanja in notranjega sveta, ki spremljajo prehod v materinstvo. Koncept je pomemben tudi klinično, saj strokovnjaka varuje pred prehitrim patologiziranjem izkušenj, ki so lahko intenzivne, ambivalentne in psihološko zahtevne, vendar še vedno sodijo v razvojni proces prilagajanja.

Zelo želena nosečnost lahko prinese tudi strah, žalost, dvom ali občutek izgube prejšnjega načina življenja. Ambivalentnost do nosečnosti sama po sebi ne pomeni zavračanja otroka. Pogosto kaže, da človek psihično predeluje obseg spremembe, ki prihaja.

Za klinično presojo je pomembno, kako intenzivna je stiska, kako dolgo traja, koliko vpliva na vsakodnevno življenje in ali ima posameznica ob sebi ljudi, s katerimi jo lahko deli.

Prehod v starševstvo lahko aktivira vsebine, ki so bile pred tem dolgo v ozadju. Ob pričakovanju otroka se lahko izraziteje pojavijo spomini na lastno otroštvo, odnos s starši, zgodnje izgube, izkušnje zanemarjanja ali zlorabe, vprašanja telesa in spolnosti ter prejšnje reproduktivne izkušnje.

Za nekatere ženske postanejo pregledi in medicinski posegi zaradi pretekle spolne ali telesne travme posebno obremenjujoči. Pri drugih nosečnost ponovno prebudi žalovanje zaradi spontanega splava ali dolgotrajnega zdravljenja neplodnosti. Nekatere začnejo močneje razmišljati o odnosu z lastno materjo in o tem, katere izkušnje želijo prenesti v svojo družino ter katerih ne.

Psihoterapevtsko gledano nosečnost pogosto poveča psihično dostopnost zgodnjih odnosnih vsebin. Človek se pripravlja na skrb za nekoga, ki bo od njega povsem odvisen, zato se sreča tudi z lastnimi izkušnjami odvisnosti, bližine, varnosti in ranljivosti. Prav v tem obdobju lahko strokovnjak opazi procese, ki bi zunaj nosečnosti ostali manj vidni.

Raziskovanje prenatalnega obdobja je v zadnjih desetletjih veliko pozornosti namenilo vplivu materinega stresa, depresivnosti in anksioznosti na razvoj otroka. Raziskave kažejo povezave med izrazitejšo psihološko stisko med nosečnostjo in določenimi razlikami v zgodnjem razvoju možganov ter poznejšem čustvenem in vedenjskem funkcioniranju otrok. Učinki so praviloma majhni in razvoj poteka pod vplivom številnih dejavnikov. Novejše raziskave, ki poskušajo bolje nadzorovati genetske in družinske vplive, opozarjajo, da del povezav, opaženih v klasičnih opazovalnih raziskavah, po takšnem nadzoru postane precej šibkejši.

Ta ugotovitev ima pomembno klinično posledico. Nosečnici, ki doživlja tesnobo, ne pomaga sporočilo, da njeno počutje škoduje otroku. S tem lahko ob obstoječi stiski razvije še občutek krivde in strah pred lastnimi čustvi. Koristneje je prepoznati obremenitve, zmanjšati kronični stres, okrepiti socialno in partnersko podporo ter po potrebi vključiti psihološko, psihoterapevtsko ali psihiatrično pomoč.

Za razvoj otroka je pomemben celoten kontekst nosečnosti in obdobja po rojstvu. Pomembni so biološki dejavniki, genetika, zdravje matere, partnerski in družinski odnosi, socialne razmere ter kakovost poznejšega okolja. Perinatalna stroka zato potrebuje veliko previdnosti pri prevajanju raziskovalnih ugotovitev v sporočila nosečnicam in staršem.

Poporodna depresija je v javnosti najbolj prepoznana perinatalna duševna motnja, vendar se pomemben del depresivnih in anksioznih težav začne že med nosečnostjo.

Sodobne smernice priporočajo sistematično spremljanje duševnega zdravja med nosečnostjo in po porodu. ACOG priporoča presejanje za depresivnost in anksioznost ob začetku prenatalne obravnave, ponovno pozneje v nosečnosti in v poporodnem obdobju. Ob pozitivnem presejalnem rezultatu mora obstajati možnost nadaljnje ocene, zdravljenja in spremljanja.

V praksi se uporabljajo validirani instrumenti, kot so EPDS, PHQ-9 in GAD-7. Njihova vrednost je največja takrat, ko dopolnjujejo dober klinični pogovor.

Strokovnjak je pozoren na trajanje in intenzivnost simptomov, sposobnost vsakodnevnega funkcioniranja, kakovost spanja, zgodovino duševnih težav, socialno oporo, partnerski odnos ter morebitne misli o samopoškodovanju ali samomoru.

Pomemben del ocene je tudi vprašanje, kako oseba svojo stisko razume. Ženska, ki je prepričana, da bi morala biti med nosečnostjo samo srečna, lahko depresivnost dolgo skriva. Sram in občutek, da v materinsko vlogo vstopa »narobe«, pogosto zmanjšujeta pripravljenost poiskati pomoč. Način, kako strokovnjak odpre temo duševnega zdravja, zato neposredno vpliva na to, koliko bo oseba povedala.

Porod vključuje kompleksno sodelovanje nevroendokrinih procesov, avtonomnega živčevja, zaznavanja bolečine, čustvenih odzivov in socialnega okolja. Olza in sodelavci ga zato opisujejo kot nevro-psiho-socialni dogodek, pri katerem so telesno dogajanje, subjektivno doživljanje in odnosi z ljudmi v okolju tesno povezani.

Na doživljanje poroda vplivajo intenzivnost in trajanje poroda, medicinski zapleti, urgentni posegi ter zdravstveno stanje matere in otroka. Velik pomen imajo tudi občutek varnosti, možnost sodelovanja pri odločitvah, kakovost komunikacije, odnos zdravstvenega osebja in prisotnost osebe, ki porodnico podpira.

Podatki iz medicinske dokumentacije zato sami po sebi ne povedo, kako je ženska porod doživela. Dve ženski z zelo podobnim medicinskim potekom lahko svojo izkušnjo razumeta povsem različno. Ena jo lahko kljub zapletom doživi kot zahtevno, vendar obvladljivo, ker je razumela, kaj se dogaja, in se počutila vključeno v odločanje. Druga lahko ob objektivno manj zapletenem porodu doživi izrazito nemoč, strah in izgubo nadzora.

Strokovna obravnava porodne izkušnje zato vedno vključuje tudi vprašanje: »Kako je bilo to za vas?«

Pri porodni travmi je smiselno razlikovati med travmatično porodno izkušnjo, posttravmatskimi simptomi in posttravmatsko stresno motnjo.

Človek lahko porod doživi kot travmatičen, pa pozneje ne razvije klinične slike PTSD. Pri nekaterih se pojavijo vsiljivi spomini, nočne more, telesni odzivi ob spominu na porod, izogibanje pogovorom o njem, izrazita hipervigilnost, občutek odtujenosti ali močan strah pred ponovno nosečnostjo. Pri delu z ženskami po porodu je smiselno te simptome aktivno preverjati.

Meta-analiza raziskav, objavljena leta 2024, je ocenila prevalenco s porodom povezane posttravmatske stresne motnje na približno deset odstotkov, pri čemer so avtorji opozorili na veliko heterogenost raziskav in metodološke razlike.

Za razvoj posttravmatskih težav so posebej pomembni občutek življenjske ogroženosti, izguba nadzora, pomanjkanje podpore, predhodna travmatizacija, duševna stiska že pred porodom ter izkušnja neustrezne ali nespoštljive komunikacije.

Na tej točki postane pomemben travma-informiran način dela. Sistematični pregled smernic za obravnavo perinatalne travme in izgube izpostavlja občutljivo komunikacijo, kontinuiteto obravnave, individualizirano podporo, sodelovanje med službami, ustrezno strokovno usposobljenost ter supervizijo izvajalcev.

V vsakdanji praksi se travma-informirana drža pokaže v konkretnih trenutkih: strokovnjak pojasni, kaj bo naredil, pred posegom pridobi soglasje, preveri, kako se oseba počuti, omogoči izbiro, kadar ta obstaja, ter pacientko ves čas obravnava kot aktivno udeleženko postopka. Takšna komunikacija pomembno prispeva k občutku varnosti.

Zgodnji stik koža na kožo ima dokazano vrednost. Posodobljeni Cochraneov pregled iz leta 2025 kaže koristi za vzpostavljanje dojenja, termoregulacijo in uravnavanje krvnega sladkorja pri novorojenčku.

Pri strokovni komunikaciji moramo preprečiti, da bi priporočilo postalo nova norma, ob kateri se starši počutijo neuspešne. Urgentni carski rez, nedonošenost, zdravstveni zapleti ali potreba po intenzivnem zdravljenju lahko preprečijo takojšnji stik. Starši, ki so si predstavljali drugačen začetek, pogosto potrebujejo pomoč pri žalovanju za pričakovano porodno izkušnjo. Hkrati potrebujejo jasno sporočilo, da se odnos z otrokom gradi v času.

Pri tem je koristno razlikovati med bondingom in navezanostjo. Bonding se nanaša predvsem na starševsko čustveno doživljanje otroka in občutek povezanosti z njim. Navezanost opisuje otrokov razvojni odnosni sistem, ki se oblikuje skozi ponavljajoče se izkušnje bližine, odzivnosti, zaščite in regulacije.

Mama, ki po porodu ne občuti takojšnje močne ljubezni, zato še nima motnje navezanosti z otrokom. Morda je izčrpana, v šoku, prestrašena, depresivna ali potrebuje čas, da psihološko dojame, kaj se je zgodilo.

Raziskave kažejo povezavo med depresivnostjo in anksioznostjo ter več težavami pri zgodnjem materinskem povezovanju, vendar je ta odnos kompleksen in odvisen od številnih dejavnikov. Strokovnjak naj zato zgodnji odnos opazuje z zanimanjem in občutljivostjo, brez ustvarjanja pritiska, da bi morala mati nekaj čutiti na določen način in ob določenem času.

Raziskave Edwarda Tronicka so pomembno prispevale k razumevanju zgodnje interakcije med dojenčkom in staršem. Pokazale so, da stik ni trajno stanje popolne usklajenosti. V odnosu se ves čas pojavljajo drobna neskladja, ki jim sledijo poskusi ponovnega uglaševanja.

Otrok zajoka. Starš najprej sklepa, da je lačen, nato ugotovi, da potrebuje bližino. Mati je izčrpana in se za trenutek umakne, pozneje se ponovno odzove. Oče otrokov jok sprva razume kot znak, da ga ne zna pomiriti, nato postopoma razvije svoj način stika z njim.

V razvojnem smislu so takšni trenutki pomembni, ker otrok v odnosu dobiva izkušnjo, da neskladje še ne pomeni izgube odnosa.

Tu ostaja dragocen Winnicottov koncept dovolj dobrega starševstva. Dovolj dober starš zmore dovolj pogosto zaznati otrokove potrebe, se nanje odzvati ter po zgrešenem odzivu ponovno vzpostaviti stik. Takšno razumevanje je veliko bližje realnosti zgodnjega starševstva kot predstava o stalni čustveni uglašenosti.

Za strokovnjake je to posebej pomembno pri delu z materami po težkem porodu, s poporodno depresijo ali z občutkom, da so otroka že na začetku »razočarale«. Terapevtski proces lahko pomaga obnoviti občutek starševske kompetentnosti in postopoma ustvarjati več prostora za opazovanje otrokovih signalov ter lastnih odzivov nanje.

Prvi tedni po rojstvu prinesejo pomanjkanje spanja, telesno okrevanje, bolečino, spremembo vsakodnevnega ritma, povečano odgovornost in veliko negotovosti. Psihološko je to obdobje zelo občutljivo.

Strokovnjak mora dobro razlikovati med pričakovanim prilagajanjem in stanji, pri katerih je potrebna dodatna obravnava.

• vztrajna depresivnost, izguba zanimanja ali izrazita brezupnost;
• intenzivna tesnoba, panični simptomi ali obsesivne misli, ki pomembno vplivajo na vsakodnevno funkcioniranje;
• vsiljivi spomini, nočne more in izogibanje, povezano s porodno izkušnjo;
• občutki popolne nevrednosti, misli o samopoškodovanju ali samomoru;
• huda nespečnost, ki je ni mogoče pojasniti samo z otrokovim ritmom;
• zmedenost, blodnje, halucinacije, manično vedenje ali hitro spreminjajoče se nenavadno vedenje po porodu.

Zadnji sklop simptomov lahko kaže na poporodno psihozo, ki zahteva takojšnjo psihiatrično oziroma urgentno medicinsko obravnavo. ACOG posebej poudarja potrebo po neposrednem ukrepanju pri sumu na poporodno psihozo ter pri izraženi samomorilnosti. Za vse poklice, ki prihajajo v stik z nosečnicami in mladimi starši, je poznavanje teh opozorilnih znakov del osnovne strokovne varnosti.

Rojstvo otroka spremeni tudi partnerski sistem. Časa za partnerski odnos je manj, odgovornosti je več, spanje je prekinjeno, spolnost se spremeni, pojavijo se nova pogajanja o skrbi za otroka, delu, počitku in gospodinjstvu.

Sistematične raziskave prehoda v starševstvo opisujejo spremembe v komunikaciji, intimnosti, razdelitvi vlog in partnerskem zadovoljstvu. Za nekatere pare postane to obdobje vir večje bližine, pri drugih razkrije napetosti, ki so bile pred rojstvom otroka manj izrazite.

V kliničnem delu je zato smiselno vprašati tudi o paru. Kako vsak od partnerjev doživlja spremembo? Kdo se počuti preobremenjenega? Kdo ostaja bolj na robu dogajanja? Kako se pogovarjata o potrebah? Kaj se je zgodilo z njuno bližino? Kako sta doživela porod?

Tudi očetje in drugi partnerji lahko razvijejo depresivnost, anksioznost ali posttravmatske simptome. Njihove težave so pogosto manj prepoznane, ker je pozornost zdravstvenega sistema razumljivo usmerjena predvsem v mater in otroka. Celostna perinatalna obravnava zato vključuje tudi drugega starša in partnerski odnos, kadar je to mogoče in smiselno.

Nosečnosti ne moremo vedno razumeti od pozitivnega nosečniškega testa naprej. Za njo je lahko večletna zgodba neplodnosti, številnih pregledov, postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo, spontanih splavov, zunajmaternične nosečnosti ali drugih reproduktivnih izgub.

Naslednja nosečnost je po izgubi lahko izrazito čustveno zahtevna. Veselje spremlja previdnost, ultrazvočni pregled postane vir močne tesnobe, telesne spremembe se nenehno preverjajo, posameznica pa si včasih dolgo ne dovoli ustvariti jasne predstave o otroku.

Brez poznavanja prejšnje izgube bi lahko takšno vedenje razumeli predvsem kot anksioznost. V kontekstu reproduktivne zgodovine se pokaže tudi kot način zaščite pred možnostjo ponovnega žalovanja.

Podobno kompleksna je izkušnja neplodnosti. Vpliva lahko na občutek lastne telesne kompetentnosti, spolnost, partnerski odnos, identiteto in doživljanje nosečnosti, ko do nje vendarle pride. Zato sta reproduktivno in perinatalno duševno zdravje v strokovni praksi tesno povezana.

Za kakovostno delo na tem področju potrebujemo več vrst znanja hkrati. Razumeti moramo psihopatologijo, razvoj in navezanost, travmo, reproduktivne izgube, partnerske odnose ter osnovne telesne in medicinske okoliščine nosečnosti in poroda. Prav tako pomembno je poznavanje meja lastne strokovne vloge.

Babica lahko prepozna depresivno ali posttravmatsko stisko in žensko ustrezno usmeri. Psihoterapevt mora prepoznati stanje, pri katerem je potrebna psihiatrična ocena. Doula lahko pomembno prispeva k občutku varnosti in podpore, ob kliničnih simptomih pa potrebuje povezavo z zdravstvenimi in duševnozdravstvenimi službami. Zdravnik lahko ob obravnavi telesnih simptomov odpre tudi vprašanje psihičnega počutja.

Kakovostna perinatalna oskrba je izrazito interdisciplinarna.

Posebno mesto ima tudi refleksija strokovnjakovega lastnega odziva. Zgodbe o izgubi otroka, travmatičnem porodu, zavračanju nosečnosti ali stiski mlade mame lahko v izvajalcu vzbudijo močno potrebo po reševanju, jezo, strah, žalost ali identifikacijo z enim od družinskih članov. Če teh odzivov ne prepoznamo, lahko začnejo usmerjati strokovno delo.

Supervizija, refleksija lastne drže in zavedanje meja so zato pomemben del kompetentnosti na tem področju. Sistematični pregled travma-informirane perinatalne oskrbe jih uvršča med pogoje dobre prakse.

Potreba po povezovanju znanj z različnih področij je bila izhodišče za enoletno strokovno izobraževanje Perinatalno in reproduktivno svetovanje ter psihoterapija, ki ga izvajamo na Sigmund Freud Inštitutu.

Program je namenjen psihoterapevtom, psihologom, psihiatrom, ginekologom in porodničarjem, babicam, doulam, medicinskemu osebju, socialnim delavcem, partnerskim in družinskim terapevtom ter drugim strokovnjakom, ki pri svojem delu spremljajo posameznike, pare in družine v reproduktivnem ali perinatalnem obdobju.

Vsebina sledi dejanskim kliničnim vprašanjem, s katerimi se strokovnjaki srečujemo v praksi. Obravnava partnerske in družinske odnose v perinatalnem obdobju, neplodnost in postopke OBMP, reproduktivne izgube in žalovanje, duševno zdravje v nosečnosti, porodno izkušnjo in porodno travmo, poporodne duševne stiske, biopsihosocialno razumevanje perinatalnega duševnega zdravja, etične in kulturne vidike ter zgodnji odnos med staršem in otrokom in razvoj navezanosti.

Program je zasnovan praktično. Poleg strokovnih vsebin vključuje študije primerov, diskusije, praktične vaje ter refleksijo strokovne drže. Pomemben cilj je razvijanje sposobnosti prepoznavanja stiske, vodenja občutljivega pogovora, razumevanja ozadja simptomov, izbire ustrezne podpore ter sodelovanja z drugimi strokami.

Izobraževanje poteka enkrat mesečno od 16.30 do 20.30, hibridno na Sigmund Freud Inštitutu v Ljubljani in prek spleta. Prvo srečanje bo 20. oktobra 2026. Rok za prijavo je 30. september 2026, cena celoletnega programa pa 1.100 EUR z možnostjo plačila v štirih obrokih.

Več informacij in prijava: https://sigmund-freud.si/izobrazevanja/enoletna-izobrazevanja/perinatalno-in-reproduktivno-svetovanje-ter-psihoterapija/

Perinatalno obdobje je posebno zaradi svoje razvojne gostote. V nekaj mesecih se srečajo telesna sprememba, pričakovanje otroka, zgodovina posameznika, partnerski odnos, družinski sistem in intenzivna skrb za povsem odvisnega drugega.

V tem času lahko stare stiske postanejo bolj dostopne, nove obremenitve pa bolj izrazite. Hkrati gre za obdobje velike psihološke plastičnosti in možnosti za spremembo.

Pri strokovnem delu se mi zdi pomembno ohraniti obe perspektivi. Zgodnje izkušnje imajo pomen. Način, kako je človek spremljan med nosečnostjo, kako doživi porod, kakšno podporo prejme po njem in kako se razvija prvi odnos z otrokom, lahko pomembno vpliva na njegovo duševno zdravje in družinske odnose. Razvoj pa se nadaljuje skozi številne poznejše izkušnje in odnose.

Odnos nastaja skozi čas. Skozi bližino in oddaljevanje, odzivanje in zgrešene odzive, trenutke nemoči ter ponovno vzpostavljanje stika. Prav zato lahko strokovna pomoč v perinatalnem obdobju naredi veliko. Včasih z zgodnjim prepoznavanjem depresije ali travme, drugič s podporo ob izgubi, s pomočjo paru, z razumevanjem zgodovine, ki se je ponovno odprla, ali z odnosom, v katerem človeku ni treba skrivati, da tega življenjskega obdobja ne doživlja tako, kot je pričakoval.

To je tudi eno osrednjih sporočil koncepta dovolj dobrega starševstva. Razvoj potrebuje dovolj varnosti, dovolj odzivnosti, možnost popravljanja odnosa in ljudi, ki znajo pravočasno prepoznati, kdaj družina potrebuje dodatno podporo.

Za strokovnjake, ki spremljamo ljudi skozi nosečnost, porod in zgodnje starševstvo, je to hkrati velika odgovornost in dragocena priložnost za preventivno in terapevtsko delo.

Literatura in strokovni viri

American College of Obstetricians and Gynecologists. (2023). Screening and Diagnosis of Mental Health Conditions During Pregnancy and Postpartum. Clinical Practice Guideline No. 4.

American College of Obstetricians and Gynecologists. (2023). Treatment and Management of Mental Health Conditions During Pregnancy and Postpartum. Clinical Practice Guideline No. 5.

Athan, A. M. (2024). A critical need for the concept of matrescence in perinatal psychiatry. Frontiers in Psychiatry, 15, 1364845.

Benton, M., Wittkowski, A., Edge, D., Reid, H. E., Quigley, T., Sheikh, Z., & Smith, D. M. (2024). Best practice recommendations for the integration of trauma-informed approaches in maternal mental health care within the context of perinatal trauma and loss: A systematic review of current guidance. Midwifery, 131, 103949.

Delicate, A., Ayers, S., & McMullen, S. (2018). A systematic review and meta-synthesis of the impact of becoming parents on the couple relationship. Midwifery, 61, 88-96.

Mandl, S., Alexopoulos, J., Doering, S., Wildner, B., Seidl, R., & Bartha-Doering, L. (2024). The effect of prenatal maternal distress on offspring brain development: A systematic review. Early Human Development, 192, 106009.

Moore, E. R., Brimdyr, K., Blair, A., et al. (2025). Immediate or early skin-to-skin contact for mothers and their healthy newborn infants. Cochrane Database of Systematic Reviews, 10, CD003519.

Olza, I., Uvnäs-Moberg, K., Ekström-Bergström, A., et al. (2020). Birth as a neuro-psycho-social event: An integrative model of maternal experiences and their relation to neurohormonal events during childbirth. PLoS ONE, 15(7), e0230992.

Osório, F. L., & Borges, M. M. (2024). Posttraumatic stress disorder prevalence and childbirth: Update meta-analysis after the introduction of the DSM-5 and COVID-19 pandemic. Archives of Women's Mental Health, 27, 337-357.

Tronick, E. Z., & Cohn, J. F. (1989). Infant-mother face-to-face interaction: Age and gender differences in coordination and the occurrence of miscoordination. Child Development, 60(1), 85-92.

Walter, M. H., Abele, H., & Plappert, C. F. (2021). The role of oxytocin and the effect of stress during childbirth: Neurobiological basics and implications for mother and child. Frontiers in Endocrinology, 12, 742236.

Winnicott, D. W. (1965). The Maturational Processes and the Facilitating Environment. London: Hogarth Press.