Ko otrok stiske ne izrazi z besedami

V razredu ne sedi pri miru. Prekinja druge, se zapleta v konflikte in ob vsaki zahtevi ugovarja. Odrasli ga hitro opišejo kot težavnega, nespoštljivega ali nemotiviranega.

Druga učenka je njegovo nasprotje. Je mirna, neopazna in vedno pripravljena sodelovati. V zadnjih tednih se ne druži več s sošolci, pri pouku skoraj ne govori in jo pred preverjanjem znanja pogosto boli trebuh. Ker ne moti nikogar, lahko njena stiska dolgo ostane neopažena.

Tretji otrok je uspešen, vesten in izrazito odgovoren. Naloge želi opraviti brez napake, vsako slabšo oceno doživi kot neuspeh in se nenehno boji, da bo razočaral starše ali učitelje. Navzven deluje, kot da ima vse pod nadzorom. V sebi pa je lahko ves čas napet.

Otroci in mladostniki stiske ne izražajo vedno z besedami. Včasih je niti sami ne znajo prepoznati, kaj šele pojasniti odraslemu. Namesto z jasno povedjo: »Strah me je,« »počutim se osamljenega« ali »tega ne zmorem več«, lahko spregovorijo z vedenjem, telesom, molkom, umikom ali nenadno spremembo pri šolskem delu.

Vprašanje zato ni samo, kako bomo vedenje ustavili, temveč tudi: kaj nam otrok z njim sporoča?

Foto: Vika Glitter / Pexels 

Ko se otrok pogosto jezi, kljubuje ali prestopa meje, je razumljivo, da se odrasli najprej odzovemo na vedenje. Navsezadnje smo odgovorni za varnost, odnose in pravila v skupini. Toda če se ustavimo samo pri tem, kar vidimo, lahko spregledamo, kaj se dogaja pod površjem.

Otrokovo vedenje je lahko njegov način spoprijemanja z občutki, ki so zanj premočni, preveč nejasni ali preveč ogrožajoči, da bi jih lahko izrazil drugače. Jeza lahko zakriva strah. Napadalnost lahko skriva občutek nemoči. Umik je lahko povezan s sramom, osamljenostjo ali prepričanjem, da ga nihče ne bo razumel. Pretirana pridnost in potreba po popolnosti pa lahko govorita o tesnobi ter strahu pred napako ali zavrnitvijo.

To ne pomeni, da je vsako zahtevno vedenje znak globoke duševne stiske. Prav tako ne pomeni, da moramo vsako otrokovo reakcijo analizirati ali diagnosticirati. Pomeni pa, da se ob izraziti, dolgotrajni ali nenadni spremembi vprašamo, kaj bi lahko vplivalo nanjo.

Pomembni so pogostost, intenzivnost in trajanje vedenja. Pozorni postanemo tudi takrat, ko otrok zaradi svojih težav ne zmore več sodelovati pri dejavnostih, vzdrževati odnosov ali opravljati nalog, ki jih je prej obvladoval. Pri mladih se težave v duševnem zdravju pogosto prepletajo s čustvenimi, vedenjskimi, telesnimi in socialnimi spremembami, zato je pomembno, da jih opazujemo celostno in v kontekstu otrokovega vsakdana.

Nekateri otroci svojo stisko pokažejo glasno. Drugi jo skrijejo tako dobro, da jo odrasli težko opazimo.

Na stisko lahko opozarjajo:

• nenadni čustveni izbruhi, razdražljivost ali pogosti konflikti;

• agresivno, kljubovalno ali tvegano vedenje;

• izrazit nemir in težave s koncentracijo;

• umikanje iz odnosov in dejavnosti, ki so otroka prej veselile;

• tišina, pretirana prilagodljivost ali strah pred izražanjem lastnega mnenja;

• nenaden padec učnega uspeha ali izguba motivacije;

• močan strah pred napakami in potreba po popolnosti;

• zavračanje šole ali posameznih dejavnosti;

• ponavljajoči se glavoboli, bolečine v trebuhu ali druge telesne težave;

• spremembe pri spanju, prehranjevanju ali vsakodnevnih navadah;

• občutki brezupa, samopoškodovalno vedenje ali govorjenje o smrti.

Odrasli hitreje opazimo vedenje, ki moti okolico. Otrok, ki je glasen, nemiren ali agresiven, bo praviloma prej deležen pozornosti kot otrok, ki se umakne, postane pretirano priden ali svojo tesnobo skriva za uspešnostjo. Toda odsotnost motečega vedenja še ne pomeni odsotnosti stiske.

Zlasti pri otrocih in mladostnikih se lahko notranja stiska izraža tudi telesno. Ponavljajoče se bolečine v trebuhu, glavoboli, slabost ali druge telesne težave niso nujno »izmišljanje« ali izmikanje obveznostim. Smiselno je, da ob ustrezni zdravstveni obravnavi raziskujemo tudi, ali se simptomi pojavljajo v povezavi z napetostjo, odnosi, šolskimi zahtevami, strahom pred neuspehom ali drugimi obremenitvami.

Dva otroka se lahko vedeta podobno, vendar njuno vedenje izhaja iz povsem različnih izkušenj.

Otrok lahko pri pouku ne sodeluje, ker ne razume snovi in ga je sram prositi za pomoč. Lahko je preobremenjen z dogajanjem doma. Morda ima občutek, da ga vrstniki zavračajo, ali pa se boji neuspeha, zato se nalogi raje izogne, kot da bi poskusil.

Mladostnik, ki se umika, morda potrebuje več zasebnosti, kar je lahko običajen del odraščanja. Toda umik lahko kaže tudi na osamljenost, medvrstniško nasilje, depresivno razpoloženje ali prepričanje, da njegove težave niso dovolj pomembne, da bi o njih govoril.

Zato ni dovolj, da vedenje samo poimenujemo. Razumeti ga moramo v kontekstu otrokovega razvoja, odnosov, družinskega okolja, šole, vrstnikov in dogodkov, ki jih doživlja.

Namesto vprašanja: »Kaj je narobe s tem otrokom?« si lahko zastavimo drugačno vprašanje:

»Kaj se je temu otroku zgodilo, kaj trenutno doživlja in kaj potrebuje, da bo lahko ravnal drugače?«

Takšen premik ne pomeni iskanja izgovorov. Pomeni iskanje odgovora, ki ne bo odpravil samo vedenja, ampak bo otroku pomagal razviti varnejše in ustreznejše načine spoprijemanja.

Odrasli se včasih bojimo, da bomo z razumevanjem ozadja vedenja postali preveč popustljivi. V resnici otrok potrebuje oboje: občutek, da skušamo razumeti njegovo doživljanje, in jasne meje, ki zagotavljajo varnost.

Otroku lahko sporočimo:

»Vidim, da si zelo jezen in da ti je težko. Tukaj sem in želim razumeti, kaj se dogaja. Ne morem pa dovoliti, da udariš sošolca.«

S tem priznamo njegovo čustvo, ne da bi sprejeli škodljivo vedenje. Otrok dobi izkušnjo, da ga odnos ne zavrne niti takrat, ko ima močne občutke, hkrati pa se uči, da zaradi njih ne more ravnati na katerikoli način.

Meja brez odnosa lahko deluje kot kazen. Odnos brez meje pa otroku ne zagotovi občutka varnosti. Strokoven odziv zato išče ravnotežje med obema.

Jasne meje so lahko še posebej pomembne pri otroku, ki doživlja veliko notranje negotovosti. Miren, predvidljiv in spoštljiv odziv odraslega lahko otroku pomaga, da se postopoma umiri, prepozna svoje doživljanje in poišče drugačen način izražanja. Pri tem ni odločilno, da vedno najdemo popolne besede, ampak da otrok občuti, da ga odrasli vidimo, slišimo in jemljemo resno.

Prvi korak ni nujno dolg pogovor. Pogosto je najpomembnejše, da otroku mirno in brez obsojanja povemo, kaj smo opazili.

Namesto: »Kaj je zdaj spet narobe s tabo?« lahko rečemo:

»Opazila sem, da si zadnje čase bolj tiho in da se med odmori pogosto umakneš. Zanima me, kako ti je.«

Namesto: »Vedno vse pokvariš s svojimi izbruhi,« lahko poskusimo:

»Vidim, da te določene situacije zelo hitro razburijo. Poskusiva skupaj ugotoviti, kaj se zgodi tik pred tem.«

Pri tem je pomembno, da:

• otroka ne silimo, naj takoj pove vse;

• ne zmanjšujemo njegovega doživljanja;

• ne sklepamo prehitro, da že poznamo vzrok;

• uporabljamo odprta vprašanja;

• opazujemo, v katerih okoliščinah se vedenje pojavlja;

• preverimo, kaj otroku pomaga in kaj stisko še poveča;

• po potrebi vključimo starše oziroma druge pomembne odrasle;

• sodelujemo z drugimi strokovnjaki in ostajamo znotraj svojih pristojnosti.

Nekateri otroci se lažje izražajo med skupno dejavnostjo, skozi igro, risanje, gibanje, zgodbe ali metafore. Neposredno vprašanje »Kaj je narobe?« je zanje lahko preveliko ali preveč abstraktno. Potrebujejo čas, varen odnos in način izražanja, ki ustreza njihovi starosti ter zmožnostim.

V šolskem in vzgojnem okolju je lahko dragoceno že to, da otrok dobi eno odraslo osebo, ki je dovolj dosledno na voljo za kratek in redni stik. To ne pomeni, da mora učitelj ali vzgojitelj prevzeti vlogo terapevta. Pomeni pa, da lahko s pozornim opazovanjem, spoštljivo komunikacijo in povezovanjem z ustreznimi službami pomembno prispeva k temu, da otrok ne ostane sam s svojo stisko. Povezano sodelovanje šole, družine, zdravstva in drugih podpornih služb je pomemben del zgodnjega prepoznavanja ter pomoči mladim v stiski. 

Otrokovo vedenje lahko v nas sproži jezo, nemoč, strah, odpor ali močno željo, da bi težavo čim prej rešili. To je človeško. Toda prav naš odziv lahko pomembno vpliva na nadaljnji potek situacije.

Otrok, ki pričakuje zavrnitev, lahko s svojim vedenjem nehote preverja, ali ga bomo zavrnili tudi mi. Mladostnik, ki se počuti nemočnega, lahko skuša občutek nadzora pridobiti s kljubovanjem. Otrok, ki ne zna uravnavati močnih čustev, se lahko umiri šele ob odraslem, ki uspe ohraniti dovolj miru.

Zato strokovno delo z otroki ne zahteva samo poznavanja tehnik. Zahteva tudi sposobnost opazovanja lastnih odzivov, razumevanje odnosne dinamike in pripravljenost, da se vprašamo, kaj se v stiku z otrokom dogaja tudi v nas.

Včasih otrok ne potrebuje popolnega odgovora. Potrebuje odraslega, ki lahko ostane z njim tudi takrat, ko rešitev še ni jasna.

Za strokovnjake, ki delajo z otroki in mladostniki, je lahko koristno vprašanje: Kaj v meni sproža otrokovo vedenje in kako lahko to vpliva na moj odziv? Jeza odraslega je lahko razumljiva, vendar je pomembno, da je ne zamenjamo za razlago otrokovega vedenja. Če se odrasli počutimo preobremenjene, nemočne ali negotove, je smiselno poiskati podporo sodelavcev, supervizijo ali posvet z drugimi strokovnjaki.

Učitelj, vzgojitelj ali svetovalni delavec ni nujno psihoterapevt. Lahko pa je prva oseba, ki opazi spremembo in otroku pomaga priti do ustrezne podpore.

Dodatno strokovno pomoč je smiselno poiskati, kadar stiska traja dlje časa, se stopnjuje ali izrazito vpliva na otrokovo vsakdanje življenje, odnose in delovanje. Posebno resno moramo obravnavati govorjenje o smrti, samopoškodovanje, sum nasilja ali zlorabe ter druge okoliščine, v katerih bi bila lahko ogrožena otrokova varnost. Takrat je treba ukrepati skladno s strokovnimi protokoli ustanove in vključiti ustrezne službe.

Pri samopoškodovanju ali samomorilnih mislih ni ustrezno, da otrok oziroma mladostnik ostane sam s svojo stisko ali da odziv omejimo na opozorilo oziroma kazen. Potrebna je takojšnja strokovna presoja ogroženosti, sodelovanje z odgovornimi odraslimi in nadaljnja podpora v skladu z veljavnimi postopki. Smernice NICE poudarjajo potrebo po celostni oceni in varnem, koordiniranem odzivu pri otrocih ter mladostnikih, ki se samopoškodujejo. 

Pomembno je, da ob napotitvi otroku ne sporočimo, da je z njim nekaj narobe. Pojasnimo mu lahko, da so nekatere stiske pretežke, da bi jih nosil sam, in da je iskanje pomoči odgovoren korak.

Ko otrok stiske ne izrazi z besedami, njegovo vedenje pogosto postane govorica, ki jo moramo odrasli šele prepoznati.

To ne pomeni, da bomo vedno takoj vedeli, kaj se skriva v ozadju. Pomeni pa, da ostanemo radovedni in se ne zadovoljimo s prvo razlago. Da poleg vedenja vidimo otroka. Da poleg vprašanja, kako naj se spremeni on, razmišljamo tudi o tem, kakšen odnos, okolje in podporo potrebuje.

Za takšno delo potrebujemo znanje o otrokovem razvoju, čustvih, odnosih, družinskih in šolskih sistemih ter različnih načinih, na katere se lahko izraža stiska. Potrebujemo tudi praktične pristope, s katerimi lahko otroku pomagamo vzpostaviti stik s svojim doživljanjem in postopoma razvijati varnejše načine izražanja.

Vabimo vas na brezplačno spletno strokovno predstavitev »Kaj nam otrok sporoča, ko ne zmore povedati?«, namenjeno učiteljem, vzgojiteljem, svetovalnim delavcem, psihologom, socialnim delavcem, psihoterapevtom in vsem drugim, ki pri svojem delu srečujete otroke ter mladostnike.

Na predstavitvi bomo spregovorili o različnih obrazih otroške in mladostniške stiske, pomenu odnosov ter možnostih strokovnega in podpornega odzivanja. Predstavili bomo tudi enoletni izobraževanji Svetovalno in psihoterapevtsko delo z otroki in mladostniki 1 in 2, ki omogočata poglobljeno razumevanje otrokovega notranjega sveta ter pridobivanje konkretnih znanj za delo z otroki, mladostniki in njihovimi družinami.

Viri

National Institute for Health and Care Excellence. Self-harm: assessment, management and preventing recurrence (NG225). 2022.

Nacionalni inštitut za javno zdravje. Pomoč v duševni stiski.

Nacionalni inštitut za javno zdravje. Duševno zdravje otrok in mladostnikov v Sloveniji. 2022.

World Health Organization. Mental health of adolescents.

UNICEF. Mental Health and Psychosocial Support in Education: Learning Brief. 2024.

Avtorica: Neva Urban, študentka SFU Dunaj

Strokovno pregledala: dr. Lucija Hrovat, zakonska in družinska psihoterapevtka